Ste pred gostovanjem v Badaloni s formo tam, kjer ste načrtovali, da boste?

Smo tam, kjer smo v tem trenutku lahko. To je realna slika glede na to, da sta se pripravam zaradi svojih reprezentanc pozno priključila Ilievski in Golubović in da sta se za dlje časa nepričakovano poškodovala Klobučar in Hukić. Izkupiček 2 zmag in 2 porazov v ligi NLB je trenutno precej realen. Tekma proti Crveni zvezdi v Beogradu mi je dala občutek, da ima naša ekipa še veliko rezerve in da bo z vsakim treningom šlo na bolje.

Kaj torej lahko pričakujemo na štartu evrolige?

Razpored je težak. Ko sem poleti prvič izvedel, s kom smo v skupini, sem si dejal, da bi jo še jaz težko tako dobro sestavil. Iz tedna v teden se mi je potem začelo dozdevati, da je naša skupina v resnici zelo težka. Dva španska kluba, gostitelj zaključnega turnirja Final Four Alba, ki bo šla v sezono z velikimi ambicijami, turški Fenerbahče in še hudo okrepljeni Rim. Naloga bo za nas izjemno težka. Računam seveda na ogromen motiv našega moštva. Imamo košarkarje, ki si želijo vrhunske igre in napredovanja. Le Milič, Ilievski in Hukić imajo izkušnje, ostali so mladi in njihov čas šele prihaja. Nekateri z evroligo sploh še niso imeli opravka. Tu imamo še povratnika Ožbolta. Skratka, računam na mešanico mladosti, želje in motiva in v Badalono gremo presenetit. Prvi krog je vselej težak, je pa mogoče gostom lažje, ker niso tako obremenjeni. Si pa želim le tega, da kakšni morebitni slabši izidi ne bi izničili vsega dela, ki smo ga v zadnjem času v Tivoliju napravili, ko smo Olimpijo znova postavili na noge.

Šibka točka te ekipe se zdi Američan Jonathan Wallace. Ko pride v igro, pade ritem, moštvo izgubi prodornost.

Wallace je tarča hudih kritik. Zato bi to pojasnil nekoliko bolj obširno. Mi smo o moštvu začeli razmišljati marca. Najprej smo pogodbo podaljšali z Miličem, nato se zmenili s trenerjem Džikićem, ki bo v Ljubljani tri sezone. Naslednji je prišel na vrsto Hukić. Potem smo začeli snubiti zanimive igralce. Pripeljali smo Golubovića, Rudeža, Klobučarja, pozneje še Ilievskega. Od prej sta imela pogodbi Zupan in Begić, podpisali smo ju tudi z Sirnikom in Sarajlijo, mladima upoma. Česa podobnega Olimpija že dolgo ni storila. O Američanih takrat sploh nismo razmišljali. Želeli smo sestaviti ekipo, simpatično slovenski publiki. Pika na i bi bil prihod Primoža Brezca. Pogovori z njim so nam vzeli dva meseca energije. Prinesel bi nam igralsko moč in medijsko atraktivnost, a je žal tik pred zdajci odšel v Rim. Vseeno imamo zdaj boljšo ekipo kot lani. Na koncu je šlo le še za polnjenje vrzeli. Tu so prišli v poštev Američani, a ne iz istega cenovnega razreda kot prej omenjeni košarkarji. Jaz sem sodeloval v vseh fazah pogovorov z igralci, avgusta pa sem šel na olimpijske igre v Peking. Medtem sta v Tivoli prišla Američana na preizkušnjo, Wallace pa je tudi podpisal pogodbo, vse z namenom, da bi za deset minut na tekmo odpočil Ilievskega. Smo pa vedno računali, da bosta občasno na položaju organizatorja igre tudi Ožbolt in Klobučar. Wallace je definitivno najslabši člen v verigi, a ima pogodbo, Džikić pa še vedno verjame, da bo napredoval in lahko izpolnjeval svoje naloge.

Pa še vedno obstaja možnost prihoda novega Američana?

Še vedno. A naj ponovim še enkrat: mi nismo kupovali Američana, ki bi bil vodilen igralec tako kot pri tekmecih v ligi NLB, recimo pri Zadru, Ciboni, Splitu.

A zakaj kupovati povprečnega Američana za deset minut na tekmo, ko lahko to zakrpa tudi obetaven košarkar iz slovenske lige? Tudi nakupi v ligi NCAA se ne zdijo smotrni, saj ti igralci niso navajeni na evropski slog košarke.

Popolnoma se strinjam, a v tem trenutku še čakamo, kaj bo z Wallaceom. Vse opcije so še odprte. Verjamem pa, da bomo marca, če bomo hoteli, lahko začeli iskati vrhunskega Američana, ki ne bo le košarkar za tako imenovani "garbage time", se pravi za odpadne minute. Je pa res, da preveč govorimo o Američanu in premalo o ekipi, ki smo jo z veliko truda uspeli sestaviti.

Kdaj bo rodilo sadove delo z mladinskim pogonom?

Sestavili smo dobro ekipo igralcev v letnikih od 1991 do 1993, intenzivno delamo tudi na letniku 1994 in mlajših. Gre za talentirane slovenske igralce, ki smo jih "obogatili" z nekaterimi talenti z območja Jugoslavije. Sicer pa mladinsko moštvo nastopa tudi po Evropi, tako gredo letos v Rim, Beograd, Barcelono. Pred nekaj dnevi je prišla ponudba iz Španije. Na Kanarskih otokih bo močan mladinski turnir, na katerem bodo igrali Real, Barcelona, Unicaja, pa še nekaj nekaj vrhunskih evropskih ekip iz drugih delov Evrope. Da so povabili tudi Olimpijo, je dokaz, da Evropa že ve, kako nadarjeno generacijo imamo. Sicer pa se pogovarjamo z italijanskimi moštvi vse do Rima, da bi vzpostavili sodelovanje. Igrali bomo v ligi Cedevita, kjer bodo turnirji, razpršeni po nekdanji Jugoslaviji. V dveh letih bi se moralo že videti plodove. Če od 15 igralcev eden ali dva uspeta, smo opravili veliko delo.

Kako se uskladite pri velikih odločitvah? Po eni strani se morate dogovoriti s trenerjem Aleksandrom Džikićem, po drugi strani z direktorjem Igorjem Dolencem.

Zaenkrat to kar dobro teče. Jaz sem podpredsednik in ne opravljam vloge klasičnega športnega direktorja. Ko sem bil "samo" član upravnega odbora, sem imel veliko dela, zdaj ga imam še trikrat več. Člani uprvanega odbora ne prihajajo le enkrat mesečno na sestanek in poslušajo poročila, pač pa so zelo aktivni. Razdelili smo si posamezna področja. Skrbim za igralce, sestavljanje ekipe. Trener izrazi svoje želje, nato se pogovoriva. Pri večini košarkarjev, ki so nas okrepili, sem imel jaz prve pogovore z menedžerji. Sledi finalizacija posla, se pravi podpis pogodbe, kar je v rokah direktorja Dolenca, ki ima na skrbi finančni del.

Vlado Ilievski je vaš zet. Se doma veliko pogovarjata o košarki?

Seveda se, a tako je bilo že takrat, ko je začel Vlado hoditi z mojo hčerko Anjo. Kljub temu je precej stvari iz poslovnega dela kluba, o katerih z njim ne razglabljam. Saj tudi ko se pogovarjam z igralci, ne prenesem vsega vodstvu. In obratno. Je pa res, da je bila košarka v naši družini vedno glavna tema.

Je trener Džikić v težavnem položaju? Vi ste njegov šef, on pa ima za podrejenega vašega sorodnika.

Ni teorije. Ko je Vlado prihajal v Olimpijo, sem mu svetoval, naj ostane še nekaj let v tujini. Ne zaradi mene, zaradi drugih. Je pa res, da jaz zelo ločim te zadeve in sem eden redkih ljudi, ki ima lahko v tem primeru povsem profesionalen odnos. Tudi z Džikićem sva to takoj razrešila in se pogovorila o tem, še preden je Vlado prišel v klub. A ne gre le za Vlada, celotna ekipa s trenerjem na čelu ima polno podporo. Jasno, če bi bil katastrofalen niz porazov, potem bi že ukrepali. Cilji so visoki, a skromnejših nismo mogli postavili. Mi smo moštvo sestavili tako, da bo skupaj še najmanj dve leti, mogoče celo tri. Naslednje leto še koga od igralcev dodamo in napredujemo. Ne bo pa katastrofa, če katerega od ciljev ne bomo dosegli. Barcelona ima 20 in več milijonov evrov proračuna, pa že dve leti ni nič osvojila. Zaupamo Džikiću in v njegov projekt rasti igralcev. Podpirali ga bomo do konca.

Bo gospodarstvo lahko sledilo vsem vašim ciljem? Po eni strani so v evropski košarki enormne finančne vsote, ob tem da prihaja še gospodarska kriza.

Finančna kriza je zadela predvsem v Ameriko. Slovenija z majhnim gospodarstvom in relativno zaprtostjo mogoče ne bo čutila te krize tako kot kakšne večje evropske države ali ZDA. Tako mi govorijo tisti, ki se na to bolje spoznajo od mene. Evroliga je določila, da bo potrebno v sezoni 2009/10 vsakemu klubu zbrati najmanj 5,2 milijona evrov težak proračun. Če bi to cifro omenili pred dvema letoma, bi se vsi prijeli za glavo in rekli, da je to nemogoče zbrati. Ko pa prebiješ psihološko mejo in ugotoviš, da je to nujnost, potem naenkrat vidiš, da je tudi taka vsota dosegljiva. Res pa je, da je naš upravni odbor napravil v dveh letih izjemen posel. Posebej nekdanji predsednik Jure Jež, ki je podstavljal svoj hrbet, opravljal vlogo predsednika, finančnega direktorja, organizacijskega šefa. Zdaj se je umaknil s predsedniškega stola in predal štafeto Dušanu Mitiču, ki je podobno zagnan. Verjamem, da tudi v prihodnje lahko nadaljujemo ta trend, saj trdno zaupam temu projektu.

Košarko še kaj igrate?

Ob nedeljah, se pravi enkrat na teden. Morda je to bolj malo, a bolje je kot nič. Sicer pa sem aktiven vsako popoldne v svoji košarkarski šoli, kjer obiskujem treninge.

Stari ste enainpetdeset let. Žogo še zabijete v koš?

Seveda jo. Resda vsako leto težje, a mi še uspe. Moram pa biti razpoložen in dobro ogret.