Vsakodnevno opozarjanje na varčevanje z energijo, predvsem s strani medijev, se zdi marsikomu že kar zguljena mantra. Večina pa se nas vsaj v kurilni sezoni, ko za ogrevanje stanovanjskih prostorov iz družinskega proračuna dobesedno v zrak izpuhti tudi več tisoč evrov, zave, kako pomembna so ta opozorila v resnici. Po veliki energetski krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je tudi širša javnost začela zavedati, da bo treba način gradnje korenito izboljšati in spremeniti. Pojma ekološka in varčna hiša se sicer tesno prepletata, vendar nimata povsem istega pomena. Glavni smoter varčne hiše, pa naj bo to aktivna ali pasivna, je varčevanje z energijo. V Sloveniji to pomeni predvsem čim manjšo porabo različnih kuriv, čeprav klimatske spremembe v zadnjem času nakazujejo, da tudi ohlajanje prostorov med vedno bolj vročimi poletji ni več zanemarljiv strošek.

Pri gradnji prave ekološke hiši pa se kaže pozitiven odnos do narave in okolja že pri načrtovanju in izbiri materialov. Okolju bomo naredili medvedjo uslugo, če bo naš objekt sicer stoodstotno zaščiten pred toplotnimi izgubami, za to pa bodo uporabljeni umetni materiali, za katere že pri proizvodnji porabimo enormne količine energije. Ob tem se običajno izpusti v okolje še precej škodljivih snovi, nekateri umetni izolacijski materiali pa se tudi po stoletjih, ko objekta ne bo nikjer več, še ne bodo razgradili.

Pri gradnji prave ekološke hiše bodo, kolikor je mogoče, uporabljeni naravni materiali. Hkrati pa naj bo čim več energije, ki je potrebna za udobno bivanje, pridobljene iz obnovljivih virov. S primerno postavitvijo zbiralnikov sončne energije je na naši zemljepisni širini možno vsaj poleti živeti v objektu, ki je energijsko skoraj samozadosten. Pozimi to žal še ni mogoče, izoblikovali pa so se kriteriji za to, koliko energije je v hiši potrebne za ogrevanje, da jo lahko še uvrstimo v kategorijo varčnih objektov. Za ogrevanje takšne hiše lahko porabimo največ 70 kWh energije na kvadratni meter v povprečni ogrevalni sezoni. V praksi je to 5 do 7 litrov kurilnega olja ali največ 700 litrov pri objektu s 100 kvadratnimi metri stanovanjske površine. Seveda bo za dosego tega standarda bistvena kvalitetna izolacija.

Velik vpliv na porabo energije pa ima seveda tudi sama lega objekta in osnovni material, iz katerega je zgrajena. Nekateri gredo tu v ekstreme, tako da so objekti bolj podobni zemljankam kot pa družinskim hišam. Povprečnemu Slovencu bodo bolj všeč kompromisne rešitve. Lesene hiše smo si včasih predstavljali predvsem kot začasne objekte ali pa morda primerne le kot počitniške hišice. Na podlagi izkušenj iz hladnih severnih dežel, kot so skandinavske države in Kanada, danes tudi pri nas niso več redkost lesene stanovanjske hiše, običajno brunarice. Kako je svet postal majhen, dokazuje podjetje Slokana, ki iz Kanade uvaža ekološke hiše brunarice, ki so izdelane po najzahtevnejših okoljevarstvenih merilih.

Michael Irving, lastnik podjetja Slokana, je povedal, da so njihove izdelane iz rdeče cedre, materiala, ki se je dokazal v najbolj ekstremnih razmerah. Rdeča cedra je do 75 metrov visoko drevo, ki doseže starost več sto let. Naravna olja, ki jih cedrin les vsebuje, pomenijo naravno zaščito pred lesnimi škodljivci, tovrsten les pa lahko uporabljamo tudi na najbolj občutljivih mestih, saj je skoraj stoodstotno odporen na vlago. Zaradi posebne celične strukture je izolativni faktor cedrinega lesa tako visok, da hiša ne potrebuje dodatne izolacije. Izolacijski material na stikih med bruni pa je posebej predelana čista ovčja volna. Michael Irving zatrjuje, da bo hiša, izdelana iz cedre, primerna za bivanje več kot stoletje. Cena lesenih delov povprečne družinske hiše franko Slovenija je od 65.000 do 85.000 evrov.