Ta obsega osem popularnih, predvsem pa kakovostnih japonskih animejev in predavanja o tem specifičnem japonskem animacijskem fenomenu, pa tudi o mangah in širše o japonski kulturi. Obiskovalci bodo lahko uživali od 16. oktobra, in sicer vsak drugi četrtek v mesecu.
Velike oči Slovencev
Še preden so v Sloveniji predvajali prvi anime, to je bil Princesa Mononoke znamenitega čudodelca Hajaa Mijazakija v okviru ljubljanskega filmskega festivala Liffe leta 2000, je podmladek, rojen sredi ali konec osemdesetih let, izdelke japonskih studiev, prirejene za evropski trg, vzljubil že s Čebelico Majo, risanko Barbapapa in s čvekavim ptičem Kalimerom. Kljub temu je prvi rušilni val animejev Slovenijo doletel pred približno desetletjem: nastavke so ponudile tuje televizije, ki so predvajale serije, kot so Sailormoon, Mila Superstar, Attack number 1, Pokemoni za najmlajše in vrsto drugih, pomemben delež pa je prispevala tudi čedalje bolj razširjena kultura "downloadanja". Med nadaljevankami za otroke in odrasle ter celovečernimi animeji, ki so se doslej zvrstili na številnih slovenskih televizijskih postajah, so Čudežno potovanje, Interstella 5555, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Duh v školjki, Kimba - Beli levček, Pokemoni, Mali mečevalci, Rudijevo moštvo, Superpunce, Hikarian, Zenki in Dragonball. Kultura animejev se je v Evropi in ZDA že dodobra ustalila, nastala so vplivna društva, ki predvsem prek spleta skrbijo za promocijo in distribucijo stripov in risank, raznovrstne stripoteke in kavarne, ki ljubiteljem omogočajo dostop do priljubljenih dobrin, navsezadnje pa so animeji našli svoje mesto tudi med mnogimi televizijskimi programi. Večina slovenskih entuziastov se medtem zateka na spletno stran društva AnimeSlovenija, ki so jo ustanovili pred natanko desetimi leti in ima danes več kot 800 registriranih uporabnikov. "Animeji zbujajo največ zanimanja v starostni skupini od 18 do 21 let, bolj grobo gledano pa od 14 do 25 let. Spodnjo starostno mejo najverjetneje določa jezikovna prepreka, saj je večina animejev dostopna v japonščini z angleškimi podnapisi, zgornjo pa časovna, saj je ob službi in morebitni družini težko najti čas za redno spremljanje tako produktivnega filmskega sveta, kot je animejski," ugotavlja Tina Šubic; skupaj z Matejem DeCeccom veljata za pobudnika in ustanovitelja AnimeSlovenija. Prepričana je, da je borba za promocijo animejev že dobljena, saj "praktično vsak besedo anime povezuje z japonsko animacijo". To so dosegli ob pomoči medijskih člankov in televizijskih intervjujev, še vedno sta aktualna rubrika Japanka v reviji Joker ter fanzin SloChan, ki je nadomestil pionirskega po imenu Slotaku. Vedno aktualna pa je, seveda, nuklearna promocija - med prijatelji. Šubičeva število gledalcev animejev v Sloveniji ocenjuje na nekaj tisoč, razlog, da so ti v slovenskem televizijskem prostoru tako slabo zastopani, pa ostaja neznan; sumi, "da so animeji za naše postaje predragi ali pa preveč eksotični".
Anime, animeja, animeju…
Beseda anime je okrajšava angleške besede "animation" in v japonskem jeziku označuje risanke. Pod to besedo na Japonskem razumejo vse risanke, tako tuje kot tiste, narejene doma ali drugod v Aziji, v svetu pa si je omenjeni izraz utrl samo en pomen, nanaša se zgolj na japonsko animacijsko produkcijo.
Čar animejev, ki sicer temeljijo na mangah, japonskih stripih, ki jih od zahodnjaških ločita slog risanja ter širok spekter žanrov in ciljnih skupin, izvira iz izjemno učinkovite vizualizacije zgodbe in nezanemarljivega dejstva, da s svojo žanrsko oziroma zvrstno raznolikostjo nagovarjajo vse starostne skupine in oba spola. Po besedah Šubičeve "nudijo animeji popoln potop v svet domišljije, medtem ko nudijo tudi vzpodbudo za reševanje vsakdanjih težav in zadreg. In so poleg tega še lepo narisani." Zgodbe so v primerjavi s tistimi, ki jih razvija zahodna pop kultura, kompleksnejše, prav tako je pogosto izpostavljena tudi psihološka razsežnost likov, kar onemogoča puhlo polarizacijo na dobre in zle. Ker animeji izraznost slike do potankosti izkoriščajo, poznajo vse pripovedne tehnike, ki jih uveljavljajo filmi: dinamiko dosegajo tako z gibanjem likov kot tudi z gibanjem ozadja in spreminjanjem zornega kota. Najbolj sugestivni prijemi animejev pa so zagotovo superdeformed liki ali čibi; gre za pomanjšane, disproporcionalne, a načeloma ljubke like, ki lahko učinkujejo duhovito, venomer pa poudarijo natančno določeno značilnost ali čustveno stanje junaka. Prebitek k vizualni plati animejev pomenijo slikovni simboli čustev ali, konkretneje, sličice, ki pozunanjajo notranje - miselno ali čustveno - dogajanje: take so na primer kapljice potu, ki simbolizirajo sram ali obup, izrazite vene na čelu ali roki lika, ki opredeljujeta močno jezo, ali kri, ki odteka iz nosu, kar namiguje na nespodobne misli. Čustveno komponento vpletenih pogosto spremlja celo ozadje, ki se spreminja po diktatu čustvene intenzitete in vsebine.
Prva, črno-bela japonska animacijska serija je nastala davnega leta 1963 v studiu, ki ga je ustanovil Osamu Tezuka, pionir moderne mange in animeja. Tetsuwan Atomu ali Astro Boy, ki še danes ostaja svetovna uspešnica, je nosilec marsikatere moderne tehnike, lubriciral pa je tudi robotski (mecha) žanr, ki ima v vesolju animejev velik delež predstavnikov. Evforijo je na Japonskem v sedemdesetih letih sprožila nadaljevanka Space Cruiser Yamamoto Leijija Matsumota, osemdeseta pa so splavila popularni seriji Lupin III in Mazinger Z ter vrsto animacijskih talentov, kot so Isao Takahata, Hajao Mijazaki in Mamoru Oshii. Leta 1988 je bil končan anime Akira, ki je stal več kot kateri koli anime prej, kar se je manifestiralo tako v njegovi kakovosti kot tudi v slovesu. Ustvarjalci Akire so z uspešno promocijo pridobili pozornost zahoda, zanimal jih je predvsem mamljiv ameriški trg. Tam so se dokončno konsolidirali s filmom Ghost in the Shell sredi devetdesetih let.
