Sem fant, ki so mu všeč fantje

Pismo, ki ga danes objavljamo v tej rubriki, je nekoliko drugačno. Ne govori o odnosih med ženskami in moškimi, kar je sicer v navadi, ampak o gejih, o moških, ki so jim všeč moški. Fant, ki priznava, da je gej, je že zelo zgodaj, ko so se njegovi vrstniki začeli ozirati za dekleti, začutil, da ga bolj vleče na drugo stran. Priznava? Natančno tako. Kajti geji so še vedno deležni zgražanja, spotikanja, zasramovanja in izločevanja. Preberite pismo in se zamislite nad vprašanji: "Kaj sem naredil takega, da me ljudje sovražijo, ker sem gej? Kaj je tisto, ko povabim sodelavca na kavo, da me vidi kot geja, on pa najprej pomisli, kaj hočem od njega? Od kod je ta močan strah do nas, kaj smo vam naredili? Ga boste ubili, če bo vaš sin ali vnuk gej?" Veseli bomo, če boste sporočili svoje mnenje. Rubrika je namenjena prav vprašanjem, ki globoko zadevajo ljudi, čeprav se o njih bolj šepeta kot glasno govori.

Pozdravljeni bralci Nedeljskega dnevnika! Že dolgo je tega, kar opazujem svoje okolje, sedaj pa je prišel čas, da vam tudi sam povem svojo zgodbo. Ne želim drugega, kot da zgodbo preberete, razmislite in napišete svoj pogled. Seveda boste nekateri imeli sovražno mnenje, nekateri me boste želeli kamenjati, če ne celo ubiti, a pogovorimo se. Še vedno je pogovor rešil več kot nasilje.

V osnovni šoli so moji sošolci v 6. in 7. razredu začeli z dotikanjem deklet. Vsem se je zdelo zabavno, razen dekletom. Celo učitelji so se samo muzali, nihče pa ni storil nič, ko je eden od fantov prijel sošolko za rit. Tedaj sem to le nemo opazoval in se spraševal, kaj je z menoj narobe, ker me te obline sploh ne zanimajo. Sošolci so mi začeli razlagati, kakšen občutek imajo ob tem in koliko jim to pomeni, ko primejo najlepšo punco za prsi ali rit. Seveda sem tudi sam poskusil, a bolj iz radovednosti in črednega nagona kot zaradi česarkoli drugega. Sam nisem občutil nič drugega kot grd pogled s strani sošolke in vprašanje: "A tudi ti?" Spominjam se celo dneva, ko so se sošolci smejali in kazali na enega fanta iz višjega razreda. Poglej, ta ima na ritni strani hlač zadrgo, da jo lahko hitro ponudi komu za seks. Peder je... Tudi tega nisem razumel. Komu ponudil? Kako ponuditi rit nekomu za seks? Nič mi ni bilo jasno.

Fant je bil videti odrasel, malo je bil že poraščen in nasmejan. Oblačil se je res drugače - rekel bi, bolj modno. Sedaj je že dolgo časa priznan modni oblikovalec.

A meni še vedno ni bilo jasno, kaj se dogaja z menoj. Enkrat sem med umivanjem v kadi spoznal, kako lahko masturbiram. A, glej ga, zlomka, pri vsaki masturbaciji so me fantazije odnesle k mojim sošolcem. Spominjam se, da sem se prav silil, da sem doživel izliv ob misli na najlepšo sošolko. Pričaral sem si njen nasmeh in njene lepe poteze. Takoj ko sem pomislil na prijetnega sošolca Marka, sem kar vzdrhtel po celem telesu in fantazije so bile tako žive, da si nisem mogel pomagati. Tedaj sem bil jezen nase. Kaj ti je, Franci, kaj se dogaja s teboj? Zakaj ne moreš biti normalen in masturbirati ob mislih na punce tako kot vsi normalni fantje, sem se spraševal. V tistem času se z mamo ali s sestro nismo nič pogovarjali o tem. Morda ni imela časa zame ali sam nisem hotel načeti teh tem. Nekoč sva se sprehajala s sošolcem Janezom po ulici. Tedaj sem ga prvič vprašal, kaj čuti ob tem, ko zagrabi Jožico za rit. Nasmejal se je in mi odvrnil, da je to tako super, da kar vzdrhti in dobi tak lep občutek.

Nadaljeval sem: "Kaj pa, če tega ne začutiš? Jaz recimo nič ne občutim, če se dotaknem punce."

Čudno me je pogledal in vprašal: "Kaj pa, ko si ga drkaš?"

Na svojem obrazu sem začutil malo rdečice, saj se je tudi on včasih znašel v mojih fantazijah.

A vseeno sem odvrnil: "Tedaj mislim na fante."

Zasmejal se je, a nisem začutil jeze ali obsojanja v njegovem smehu.

Nato je dejal: "Potem si pa peder."

"In kaj to pomeni?" sem ga presenečeno vprašal.

"To pomeni, da so ti všeč moški. Več o tem si preberi v kakšni knjigi, jaz ne vem kaj veliko več," mi je dejal.

Tako sem se odpravil v knjižnico in si vzel nekaj knjig o tako imenovanih "pedrih". Nekatere so govorile o tem, kako je življenje za take ljudi težko, kako jih navadno zapustijo starši, prijatelji in ostanejo sami na svetu. Izredno veliko jih naredi samomor, ker preprosto ne morejo oziroma ne znajo naprej. Tedaj sem tudi jaz razmišljal, ali naj živim ali sem res tako drugačen, da mi ni za živeti. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se sprejel. Nikakor nisem mogel verjeti, da sem prav jaz hudičev otrok - drugačen, čuden in še kaj. A sprejel sem odločitev, da se ne čutim drugačnega. Sem le fant, ki ga zanimajo fantje in to je to.

A vedno bolj ko sem razmišljal o tem, sem sklenil, da tega ne bom ohranil zase, temveč bom povedal svojim prijateljem. Rekel sem si, kako je lahko nekdo moj prijatelj, če me ne pozna in če me ne sprejme takšnega, kot sem. Bolje, da me sedaj zapustijo vsi, kot pa takrat, ko jih bom zares potreboval. Tako sem povedal svojemu prvemu in tedaj najboljšemu prijatelju Jožetu. Pripravljen sem bil na vse, da me ozmerja, da se skrega z mano, a nič takega se ni zgodilo. Njegove besede so bile zelo enostavne: "Franci, jaz nisem. Meni so všeč punce, a to je tvoje življenje, zakaj bi te obsojal, saj si moj prijatelj."

Kar presenečen sem bil, kako lepo me je sprejel. Enako je bilo pri drugih mojih prijateljih. Čez čas sem povedal tudi mami in sestri. Še najbolj se je zalomilo pri moji sestri, ki je dejala: "Vedno sem si želela imeti geja za prijatelja, ker ti ne teži in te ne mori. Nisem si pa želela, da bi bil to moj brat."

Pozneje so se nekateri moji prijatelji srečali s pritiski staršev. Ko sem nastopil na televiziji, so bili Mihovi starši nezadovoljni, ker se njihov sin druži z mano. A na srečo so sinovi že poslušali sami sebe in svoje občutke in naše prijateljstvo je postalo le še bolj trdno. Precej podobno je bilo z mojo sestro, ki se je že poročila v manjši kraj. Sosedje in okolica so se zgražali, kako ima lahko takega brata. Tako je podlegla pritiskom in mi dejala, naj raje ne hodim k njej na obisk, ker me mož ne želi videti v njuni hiši oziroma v vasi. A tudi to je minilo, sedaj sva spet prijatelja. Za njenega moža pa ne vem, ali me mara ali ne, o tem se nisva nikoli odkrito pogovorila.

Velikokrat se vprašam, kaj sem naredil takega, da me ljudje sovražijo zato, ker sem gej. Kaj je tisto, ko povabim sodelavca na kavo, da me vidi kot geja, on pa najprej pomisli, da hočem nekaj od njega? Kaj je tisto, kar je petnajstletnega fanta v začetku leta v ZDA pognalo, da je ustrelil svojega štirinajstletnega sošolca, ki je povedal, da je gej? Od kod ta močan strah do nas? Kaj smo vam naredili, česa se tako bojite? Kaj če bo gej vaš sin ali vnuk, vaša hči ali vnukinja pa lezbijka? Ga boste ubili, ko bo star petnajst let? Petnajst let ga/jo boste ljubkovali, se veselili, ga/jo objemali in še kaj, nato pa v enem samem trenutku pozabili vsa leta lepih trenutkov.

Kaj je tisto, kar lahko naredimo mi, da vas bo manj strah? Povejte, kako lahko to skupaj spremenimo. Resnično si želim, da me sprejmete takšnega, kot sem. Spremenil se ne bom, ker sem poskusil, a ni šlo. Ubil se tudi ne bom, ostal bom med vami in verjemite, nisem sam. Če večina medijev noče pisati o nas, še ne pomeni, da nas ni. Povejte, kako lahko začnemo živeti skupaj.

Velikokrat sem slišal ljudi, ko so ob pretepu kakšnega geja rekli: "Zakaj pa je izzival?"

Ali je izzivanje, če si svojega ljubega želiš objeti ali mu dati poljub? Ali to pomeni, da izzivate vse nas, če v restavraciji primete svojo izbranko za roko? Ali moramo geji v tem primeru stopiti do vas in vam eno primazati ali vas zaviti v preprogo, politi z bencinom in zažgati? Tako se je namreč zgodilo v Zagrebu nekemu fantu.

Ali je izzivanje, če se sprehajam s svojim fantom skozi park in ga držim za roko? Nekateri pravijo, naj se skrivamo. Čemu? Ali smo drugačni od vas? Želimo si samo ljubezni, to je vse.

Postavite se v mojo vlogo samo za trenutek, prosim vas. Predstavljajte si, da bi radi prijeli svojega ljubega ali ljubo za roke in se sprehodili po parku ali po stari Ljubljani. Predstavljajte si, kako vas ljudje gledajo sovražno kot najhujšega zločinca, v njihovih očeh je prezir in jeza. Nekdo se oglasi in vas začne zmerjati, na koncu ulice se že zbira skupinica, ki vas želi pretepsti, starejši gospod pobere kamen s tal in ga vrže proti vam… Kako se počutite?

Napišite svoje občutke. Morda ste kaj podobnega doživeli sami, opišite. Delite svoje izkušnje z menoj. Vprašajte, kar vas zanima. Začnimo se spoznavati. Bolj kot se bomo poznali, raje se bomo imeli in laže bomo živeli.

Franci