Čeprav sta od zadnjega derbija v Tivoliju minila že dva dneva, se po ljubljanskih in gorenjskih gostilnah še vedno najde kakšen fanatik, ki se z veseljem ali žalostjo spominja trenutka, ko je za dve uri odmislil sleherno stvar in se posvetil le hokeju. Športu, ki je po mnenju mnogih eden najbolj priljubljenih v Sloveniji. Potem ko je pred leti poniknila nogometna Olimpija in je slovenski žogobrc ostal osiromašen za večni ljubljansko-mariborski obračun, praktično edini pravi derbi v tem obdobju igrajo na ledu. O pretirani ljubezni med ljubljanskimi in jeseniškimi navijači sicer ne moremo govoriti, je pa dejstvo, da bi brez njihove prisotnosti derbiji bržkone izgubili svoj čar. Vsak v svojem kotu dvorane se med tekmo oviti v zelene in rdeče šale derejo in navijajo za svoje ljubljence, obenem pa izustijo tudi marsikatero žaljivko na račun nasprotnika.

Da se pred, med in po tekmi razgreteži ne bi srečali iz oči v oči, pazijo varnostne službe in policija, ki jim zaradi trenutka nepozornosti stvari lahko hitro spolzijo iz rok. Kljub skrbnemu varovanju se je v tivolskih toaletnih prostorih že večkrat zgodilo, da so se celo med pisoarji kresale iskre in pele pesti. Tej zvrsti subkulture se ni dobro preveč zameriti, saj navijači ob vrčku piva prevečkrat postanejo razdražljivi in celo nasilni. Na parkiriščih Tivolija in Podmežakle je zaradi vročekrvnežev že večkrat izginila katera izmed avtomobilskih registrskih tablic. V prejšnji sezoni so huligani šli še dlje, ko so ljubljanskemu strategu Mikeu Posmi ukradli pnevmatike njegovega avta.

Kje so razlogi za nasilno vedenje? Sociolog Gregor Tomc pojasnjuje: "Ljudje smo izrazito teritorialna bitja, kar se odraža tudi v športnem navijanju. Rivalstvo sicer v športu po pravilu ni tako usodno kot med državami, a ne vedno. V Južni Ameriki so, denimo, imeli zaradi nogometa že vojno med državama." Profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede je še dodal, da je pri navijačih na prvem mestu pripadnost športni igri, pri huliganih pa je športna igra le dober izgovor za spopad. "K sreči pri nas zelo ekscesnih navijačev ni, saj imamo šibke lige v kolektivnih športih," pravi Gregor Tomc.

Navijači, ki so zaljubljeni v klub, doživljajo prestope igralcev, ki se preselijo k večnemu rivalu, zelo čustveno. V preteklosti se je pogosto dogajalo, da je Ljubljana z močnejšim finančnim zaledjem pobrala precej nadarjenih gorenjskih hokejistov, a so se v zadnjem času karte na tem področju kar precej premešale. Tako se je eden zadnjih bolj odmevnih prestopov zgodil pred štirimi leti, ko so iz Ljubljane na Jesenice kar v paketu kot štiriperesna deteljica odšli Gregor Polončič, Luka Žagar, Peter Rožič in Jurij Goličič. Danes v rdečem dresu nastopa le še "Polonca", pred letošnjo sezono pa se je v staro tivolsko jato vrnil Goličič. "Verjetno so mi gorenjski navijači zamerili ta prestop, a sam na to nimam vpliva. To je moj poklic, moja služba. Vedno sem imel korekten odnos do obeh klubov, tako v rdečem kot v zelenem dresu sem dal vse od sebe," je svoje videnje pojasnil Jurij Goličič.

Po nedeljskem večnem derbiju smo pred Tivolijem zmotili še Ljubljančana, ki je pred štirimi leti na Gorenjskem našel nov motiv. "Profesionalizem je v športu včasih težak. Dostikrat ljudje tega ne razumejo, a če se ozrem nazaj, lahko rečem, da sem se pravilno odločil. Resda sem otrok Olimpije, toda zdaj mi srce bije rdeče, tudi navijači so me odlično sprejeli," je povedal Gregor Polončič (na sliki), ki je na vprašanje, če ga bodo hokejski navdušenci še kdaj videli v zeleno-belem dresu, diplomatsko odgovoril: "Zarečenega kruha se največ poje, zato bom o tej temi raje modro molčal."

Priključitev najboljših slovenskih moštev v razširjeno avstrijsko prvenstvo je pomenil izstop iz toge mednarodne lige, kjer je slovenski klubski hokej umiral na obroke. Liga EBEL je tako glavni "krivec", da je Slovenija bogatejša za več derbijev, ki so tako na ledu kot na tribunah vselej zanimivi. Po najbolj optimističnem scenariju bi se lahko Olimpija in Jesenice v letošnji sezoni pomerila kar enaindvajsetkrat: prijateljski obračun v okviru poletne lige na Bledu je bil že odigran, v rednem delu lige EBEL se bosta moštvi zagotovo srečali šestkrat, v končnici tega tekmovanja, ko se igra na štiri zmage, bi lahko večna rivala palice prekrižala še sedemkrat, ob koncu sezone pa gre pričakovati še zeleno-rdeči finale v državnem prvenstvu, kjer je prav tako možnih sedem tekem. Obilo zabave za navijače, torej.