»Vemo, kar vemo, drago smo to plačali.«

A. Döblin: Berlin Alexanderplatz

***

Gotovo je, poleg papeža Wojtile ena največjih poljskih ikon 20. stoletja Lech Walensa, ki se je v kratkem času iz sindikalističnega aktivista Solidarnosti v ladjedelnici v Gdansku prelevil v predsednika republike ene večjih evropskih držav.Njegov slog vladanja je hitro pokazal, da je demokracijo neredko dojemal in priznaval zgolj kot formo. Zato se je v katoliški, antikomunistični Poljski na volitvah leta 1995 zgodil čudež. Bog je stopil na stran levice. Namreč, premagal ga je bivši komunist Aleksander Kwašnievski. Ni bil prvi primer, da so reformirani komunisti premagali »generične« demokrate. Na primer pri nas je že leta 1990 Kučan premagal disidenta Pučnika. Nič posebnega torej. Poseben pa je bil odziv Lecha Walense, ki ni mogel dojeti, da se je to res zgodilo. Ni zmogel zrelo priznati poraza, brez rezerve čestitati zmagovalcu. Nasprotno, svoje prijatelje iz nekdanjih disidentskih krogov je nadlegoval z idejo, da vendar ni mogoče dopustiti, da bi se komunisti kar vrnili na oblast. Prijatelji so mu pritrjevali, da so se »komunisti« res »vrnili« – a z volitvami. Potem se je, kot so namigovali v krogu njegovih znancev in prijateljev, zaprl v sobo predsedniške palače, zatemnil okna, ure in ure ležal v postelji, preživljal hudo migreno in se počasi sestavil. Svoje zapravljene javne podobe pa ni nikoli več obnovil. Leta 2000 se je še enkrat spustil v tekmo z Kwašnievskim, misleč, da se je volilno telo leta 1995 zmotilo. In rezultat? Res se je zmotilo. Kwašnievski je tokrat zmagal že v prvem krogu (53,9 odstotka). Walensa pa dobil manj kot 1 (en!) odstotek glasov. 

Podobne težave z dojemanjem volitev in priznavanjem poraza so imeli mnogi avtoritarni postkomunistični voditelji. Eden takih je gotovo tudi Janez Janša. Vselej, ko se mu rezultat ni izšel (in to je bilo vse do zmagovitega leta 2004), je začel ali vpeljevati novo matematiko, ki bi pokazala, da je rezultat drugačen, kot ga vidi večina, ali je preprosto podvomil o volilnem postopku. Denimo, ko sta se v Ljubljani za župansko verigo spopadla takratni liberalni demokrat (!) Rupel in, kar je prav tako neverjetno z današnje perspektive, Bučar kot kandidat Janševega bloka in je Rupel zmagal, je Janša brez navedbe konkretnega razloga podvomil o tesnem rezultatu in napovedal novo štetje glasovnic. Na srečo ga je takrat ohladil sam Bučar, rekoč, da slab rezultat še ni razlog za dvom.

No, to, kar se je zgodilo v nedeljo po razglasitvi volilnega rezultata, iz katerega je jasno sledilo, da je Janša izgubil in da je njegov blok pogorel, pa je preseglo vsakršno mejo. Namesto da bi naredil to, kar naredijo zreli politiki, se pravi čestital konkurentu k tesni zmagi, se zahvalil svojim volilcem za podporo in se umaknil v intimo poraza, je začel opletati s pojmi tranzicijska levica, mobilizacija na ideološki osnovi, zarota medijev, angažma velekapitala itd. Kaj vse je nabruhal!? Le o tem, ali so v lastnih vrstah kakšni razlogi za poraz, ni nič rekel. A to je bila šele prva reakcija. Pozno zvečer, ko je že bilo jasno, da bo prednost Pahorja nekoliko manjša, kot so napovedale vzporedne volitve, je začel, kar tako, brez kakršnega koli argumenta, dvomiti o izidu. Češ, neveljavnih glasovnic je več, kot je razlike med SD in SDS. Kaj pa naj bi to pomenilo? Morebitne volilne manipulacije so uničujoče za volilni ritual, a še huje je, če politiki sejejo dvom o volitvah kar tako, kar na sploh. Pač zato, ker so volitve izgubili. Ampak najhuje je, da je politik, ki se nenehno pritožuje nad ideološkimi delitvami (ko je bilo jasno, da je izgubil volitve, je izjavil: »V Slovenijo se zelo verjetno vrača čas ideoloških delitev.«), vpeljal najhujšo možno delitev. Zato, ker ni bil zadovoljen z izidom v Ljubljani, je povedal: »SDS je zmagala v petih volilnih enotah od osmih, kar pomeni, da je, če bo tako ostalo, Ljubljana premagala večino ostale Slovenije.« Res je, da je Ljubljana odločila volitve, a ni premagala ostale Slovenije, temveč Janšo, njegovo stranko in koalicijo. Janševa SDS pač ni »ostala Slovenija«. Delitev na Ljubljano in ostalo Slovenijo je skrajno primitivna in nadvse nevarna. To generira konflikt, ki lahko ostane še, ko bo Janša že dolgo na kakšnem eksotičnem kraju kot upokojenec gledal sončne zahode. Pazite, kaj sporoča Janša: narobe je, da je Ljubljana glasovala proti njemu, a hkrati žuga, da bo rezultat znan šele, ko pridejo glasovi iz tujine. Torej davkoplačevalcem iz Ljubljane oporeka enakovredno volilno pravico, nedavkoplačevalci iz tujine pa dajejo volitvam legitimnost.

V redu. Ljubljana je nesporno kaznovala Janšo za aroganco. In Jankovićev angažma je pripeljal nadpovprečno število Ljubljančanov na volišče, Kučanov pa prispeval še h koncentraciji levih glasov v SD. A volilno izgubo še bolj izpričujeta druga dva podatka. Po eni strani noben minister njegove vlade z izjemo Vizjaka in Žerjava iz SLS ni bil izvoljen v parlament. Torej je volilno telo izreklo nezaupnico vladni ekipi. Po drugi strani pa je Janševi stranki uspelo ohraniti podoben rezultat kot pred štirimi leti (takrat 29 poslancev, zdaj 28), tako da je posrkala NSi in skoraj uničila SLS. Leta 2004 so skupaj imeli 45 poslancev, zdaj jih imajo 33. Janša je pred časom z nespodobno vampirsko prispodobo povedal, da se Drnovškova liberalna koalicija vsak mandat osveži s svežo krvjo katere od desnih strank. A če je kdo posrkal kri desnim partnerjem, jo je tokrat Janša. Ljudska stranka s strani levice nikoli ni bila tako napadana, kot je bila s strani sedanjega koalicijskega partnerja. A je (skromno) preživela. Drugače je z NSi, ki ni razvila nobene razlike do SDS, kar pomeni, da potencialni volilci niso dobili sporočila, zakaj naj bi volili NSi, če lahko favorizirano SDS. Recimo, da Jankovićev in Kučanov angažma ne bi imel učinka in bi z določeno prednostjo zmagala Janševa SDS. Kaj bi se spremenilo? Nič. Ker Janši ne bi ostal noben zanesljiv, programsko soroden partner za ogrodje koalicije.

Torej. Volilci so povedali svoje in nihče razen Janše tega ni pripravljen problematizirati. Kajti problematizirati volilno voljo pomeni ne priznavati demokratičnega ustroja in volilnega rituala. A Janša nima problemov samo s seboj, ampak tudi z ljudmi, ki ga obkrožajo. Pred časom sem zapisal, da Janšev problem ni v tem, da ima preveč sovražnikov, ampak v tem, da nima prijateljev, ki bi mu kdaj pa kdaj povedal stvari, ki jih sam ne opazi. Tokrat, recimo, da je izgubil volitve; da so volilci (ne samo Ljubljančani) poslali zelo jasno sporočilo tej vladi, tej koaliciji. Janšo obkrožajo ljudje, ki pihajo na njegovo ranljivo dušo. Ali mefistovsko (kot je Tine Hribar svojčas označil Jambrekov angažma) ali slepo partijno. V ponedeljek je dr. Tone Jerovšek kot kakšen hipnotizirani nižji partijski funkcionar, denimo sekretar kakšne osnovne organizacije zeka (pa menda ja ni bil kaj takega v prejšnjem življenju?), na nacionalki nizal eksterne razloge poraza. Mediji, zarota, sabotaža novega plačnega režima, patria itd. itd. Edino za nacionalko je našel dobro besedo. Bilo bi krivično, če je ne bi.

A kakorkoli. Upamo lahko, da bo Janša prihodnji teden priznal in dojel poraz in se bomo začeli ukvarjati predvsem s tistimi, ki bodo krojili vladno politiko v naslednjem mandatu. Že brusimo peresa.