Boris Dolničar

"Domačno vzdušje pred gostilno na Otoku nam vzbuja željo, da bi prisedli," je v monografiji Dežela ob Cerkniškem jezeru (1990) k levi fotografiji z dvodelne razglednice, ki jo objavljamo danes, zapisal dr. Marijan Slabe. In očitno so izletniki, ki so s to razglednico v začetku prejšnjega stoletja poslali pozdrave soprogi postajonačelnika v Divači Toni Gabriel, to tudi v resnici storili, saj so nanjo pritisnili še ovalni spominski žig gostilne: Ivan Mulec, Otok št. 2, pošta Stari trg pri Rakeku.

"Kot mi je pripovedoval moj pokojni mož Janez, je prvotno gostilno na Otoku imela njegova stara mama Marija v naši, torej Jeršinovi hiši, ki je tedaj še nosila številko 1, danes pa 3," se spominja soseda, 82-letna kmečka upokojenka Marija Mulec, ki se je semkaj priženila pred natanko šestdesetimi leti iz Loškega Potoka. "Poleg pijače so tedaj gostom ponudili tudi otoško posebnost - v dimu posušene ribe (ščuke, menke, linje, krape). Moževa stara mama jih je pripravila tako, da jih je s tisto stranjo, kjer se je ribjih polovic držala koža, položila na žerjavico, jih tako segrela in zmehčala, nakar je s spodnje strani odstranila ostanke oglja in pepela, na vrhnji strani pa jih je premazala z domačim maslom ter postregla.

Prekajene ribe in polhi

Ko je Cerkniško jezero presahnilo, so jih domačini v "jamah" (požiralnikih) nalovili toliko, da so bile cele skrinje polne suhih rib. Te so poleg prekajenih polhov, kot v svoji diplomski nalogi (Materialna kultura in način življenja prebivalcev vasi Otok na Cerkniškem jezeru) iz leta 1971 ugotavlja ugledni slovenski etnolog dr. Janez Bogataj, predstavljale eno glavnih zimskih zalog hrane od 19. do dvajsetih let 20. stoletja; ribolov, lov in nabiralništvo pa pomembne gospodarske panoge. Ob tem naša sogovornica v skrbno urejeni kuhinji vzorno obnovljene Jeršinove domačije, na kateri kamnit ločni portal nad vhodnimi vrati izpričuje, da jo je leta 1845 postavil tedanji gospodar Tomaž Mulec, hudomušno pripomni, da so nekdaj ribe na različne načine in z različnimi pripravami lovili predvsem domačini, danes pa je "skoraj toliko ribičev kot rib".

V drugem delu svoje zajetne družbene in župnijske zgodovine je župnik v Starem trgu pri Ložu Janez Kebe med drugim tudi navedel, da so Otočanke nosile ribe prodajat v bližnje kraje v škafu, ki so ga imele posajenega na svitku. Ker je bil poln in težak, so jim ga morali moški posaditi na glavo. Bremena si vso pot, ki je bila na primer v Dolenjo vas dolga osem kilometrov, niso mogle olajšati, saj jim je tudi na cilju moral nekdo pomagati, da so ga lahko odložile. V tej edini slovenski vasi, ki je, kadar je Cerkniško jezero zelo naraslo, dejansko ležala na otoku (glej desno fotografijo iz časov, ko še niso zgradili nasipa čez predel, kjer se Otok najbolj približa javorniškemu bregu, kar se je zgodilo leta 1932), so potemtakem ribolov in ribe imeli nadvse pomembno vlogo pri preživetju prebivalcev.

Ko je Jeršinova Marija opustila gostilno, jo je v sosednji hiši, pri Lukovcovih, odprl Ivan (Janez) Mulec, ki je bil eden največjih posestnikov v vasi. Poleg gostilne in kmetije je imel v nadstropni sobici druge hiše, do katere so vodile stopnice, ki jih vidimo ob desnem robu fotografije Tržačana L. Dollinerija, tudi trgovinico (domačini so ji rekli kar "štacunca") z najnujnejšimi vsakdanjimi potrebščinami. Očitno se je dalo tudi s tem nekaj zaslužiti, saj je bilo tedaj v vasi 85 prebivalcev, zdaj pa je po besedah Marije Mulec od trinajstih hišnih številk še sedem stalno naseljenih, v njih pa živi 27 prebivalcev.

Kot nam je povedal njegov vnuk 82-letni Rado Mulec z Dolenjega Jezera, je Ivan Mulec imel trinajst otrok, od katerih sta dva že zgodaj umrla, štiriletni Janez pa se je ponesrečil. Ljudsko izročilo pravi, da ga je 8. aprila 1898 oče Ivan vzel s seboj v čoln, ko je peljal na Goričice žito v mlin. Ko je nesel žito v mlin, je otrok spal, ko pa se je vrnil, ga ni bilo več v čolnu; utopljenega so potegnili iz Cerkniškega jezera. Od desetih otrok Ivana Mulca živi le še 97-letni sin Jože v Kranju.

Od kod najpogostejši priimek?

Pred prvo svetovno vojno se je Ivan Mulec odselil na Štajersko v Primož pri Šentjurju, domačijo pa je prevzel njegov sin Franc, ki pa se je leta 1920 priženil na Dolenje Jezero in tam tudi ostal. Zato je otoško posestvo leta 1930 prodal Jakobu Lekšanu, ki ga je nato skupaj z ženo Amalijo vzorno vodil. "Lekšanova sta bila zelo pridna človeka in sta imela domačijo skrbno urejeno. Amalija je skrbela za dom in gostilno, Jakob pa za kmetijo. Tudi okoli hiše je bilo vse lepo počiščeno, tako kot je videti na stari razglednici. V gostilni je bilo še posebej živahno ob koncih tedna in praznikih, tako da je Amaliji hodila pomagat tudi moja svakinja Ivanka," umirjeno pripoveduje druga najstarejša Otočanka (dve leti starejša je le Stanislava Ule). Lekšanova sta imela gostilno do druge svetovne vojne, zatem pa le še kmetijo. Zdaj v hiši sam živi njun 77-letni sin Miroslav.

V štirih hišah od sedmih stalno naseljenih se pišejo Mulec, tako da je ta priimek (v preteklosti tudi Mulc in Multz) še vedno najbolj razširjen na Otoku. Pri tem je dr. Janez Bogataj z analizo zgodovinskih virov prišel do zaključka, da to ni bil priimek enega od prvih naseljencev, saj je prišel na Otok med letoma 1606 in 1700, ko so tam že bile štiri kmetije. In od kod izvirajo Mulci? Skoraj vsaka hiša ima svojo razlago o nastanku naselja in njihove rodbine. Marija Mulec nam je zaupala naslednjo legendo: "Graščak z gradu Šteberk pri Lipsnju je imel nezakonskega otroka s svojo deklo. Oba je poslal z gradu na Otok, jima podaril posestvo in sezidal majhno hiško ter skrbel zanju. Ljudje, ki so že bili na Otoku, so mladega gospodarja klicali 'mulc' - in vsi njegovi potomci so se tako pisali."