Sedel je v čakalnici letališča Jožeta Pučnika in nemo zrl pred seboj. Pa misli vendarle niso bile tako negativne, kot se je zdelo na prvi pogled. "Razmišljam o tem, kako sanjsko bi bilo, če bi mi na Poljskem končno le uspelo zabiti gol v reprezentančnem dresu. In da bi se domov vrnili z dobrim rezultatom. Vsi že tako dolgo čakamo, da se nam odpre... Čutim, da prihaja naš čas," je razkril dogajanje v svoji glavi, ko smo ga pocukali za rokav.

Slabih 40 ur kasneje so bili slovenski nogometaši spet na letališču, tokrat Nikolaja Kopernika v poljskih Benetkah v Wroclawu, Dedič pa je tokrat kar prekipeval od neizmerne sreče. Zdelo se je, kot da od veselja kar poskakuje med soigralci, ki jih je moral seveda počastiti s pivom, sokom in čipsom. Prvi gol v reprezentanci pač pride zgolj enkrat in zgovorni Primorec je moral nanj čakati več kot štiri leta.

"No, pa si ga vendarle dočakal!" je iz naših ust poletelo proti njemu, Dedič pa je izbruhnil kot vulkan: "V glavi sem si poskušal neštetokrat orisati, kako bi bilo, če bi dosegel gol v reprezentančnem dresu. Vedel sem, da mora biti občutek enkraten, sedaj, ko je vendar tukaj, pa ga preprosto ne morem opisati. Kar mravljinci mi gredo po telesu, ko se spomnim na 35. minuto in akcijo, ki sta jo mojstrsko pripravila Boštjan Cesar in Milivoje Novakovič. Nikoli ga ne bom pozabil, prvega zadetka za Slovenijo! Zagotovo je to najslajši gol v moji dosedanji karieri. Nepozabno!"

Dedič je v dresu slovenske reprezentance kot nadobudni najstnik debitiral leta 2004 na prijateljski tekmi s Srbijo in Črno goro. Tedaj ga je na veliko sceno izstrelil Branko Oblak, ki pa je nato nanj kmalu pozabil in sledila je vrnitev v mlado reprezentanco. Toda ta 23-letniku preprosto ni bila usojena. Med tekmo z Norveško, ko je bil zamenjan že v prvem polčasu, se je sporekel s tedanjim selektorjem Brankom Zupanom in brez dovoljenja odšel domov. Sledil je tihi suspenz, ko v izbrani vrsti ni bil več dobrodošel, toda Dedič ni obupal.

"O tem ne govorim rad, to so stvari, ki me še danes bolijo. Zaradi določenega posameznika, čigar imena nočem niti izgovoriti, sem izgubil tri leta igranja za reprezentanco. Toda vedel sem, da se bom nekoč vrnil. Nadaljeval sem s trdim delom in na klubski sceni dokazal, da lahko igram tudi za Slovenijo. Slednja mi pomeni prav vse. Za vsakega nogometaša so sanje, da lahko nosi dres z državnim grbom in sam nisem nič drugačen. Sedaj, ko sem se končno le vpisal med strelce, mi je z ramen padlo ogromno breme. O občutkih bi lahko govoril v neskončnost, a raje bom končal z besedami, da sem trenutno najsrečnejši človek na svetu," je med čakanjem na polet proti Ljubljani razpredal Dedič in v svojem slogu dodal: "To je seveda le začetek in zagotovo me zadetek ne bo prevzel. Vem, da se moram še naprej dokazovati in iz tekme v tekmo opravičevati zaupanje selektorja Matjaža Keka." Novo priložnost bo imel že jutri, ko Slovenijo ob 20.45 v Ljudskem vrtu čaka obračun s Slovaško.