Fantje s skrajnega severa imajo zagotovo manj zunanjih igrišč, kot jih je še vedno mogoče videti na naših teritorijih, a so se naučili igrati. In to po starih dobrih načelih, da je zadeti koš vseeno in navkljub politično korektnemu forsiranju obrambe s strani trenerjev osnoven smisel košarke. Mimogrede, izjemno zabaven notranji paradoks teze o tem, da sodobne košarke prav zaradi močnejših obramb ne gre primerjati s staro, je pred pol leta elegantno razkril Pino Gjerga, direktor KK Zadar in nekoč vrhunski branilec. Takole je dejal: "V redu, lahko pristanem na tezo, da igralci dandanes slabše zadanejo iz igre zaradi močnejših obramb, a nikakor ne morem razumeti, da igralci ne zadevajo prostih metov. Pri prostih metih namreč ni obrambe."

In Finci so Srbe razmontirali na klasičen B, nekateri bi dejali tudi "indijanski" način. S 14 zadetimi trojkami ob 53,8-odstotnem metu. Si predstavljate depresijo? Ti izhajaš iz ene najbolj slavnih košarkarskih tradicij, na treningih ti stvari razlagajo osebni prijatelji veličin ali kar veličine same, kar ti samozavest "pumpa" do te mere, da se ti zdi zmaga zagotovljena, ne da bi ti sploh bilo potrebno stopiti na teren.

Potem se pa anonimusi, za katere nisi slišal, izkažejo za neulovljive, zagrizene in skrajno točne. "Zgazićemo ove reli vozače," je pred tekmo razmišljal nek srbski "forum druker". V bistvu mi ta dogodek ni vzpodbuden. Resda govori o tem, da se je košarkarska konkurenca razširila, a je to še en dokaz več, da se je splošna raven kakovosti košarke zmanjšala in da ta igra ne postaja brez razloga bistveno manj atraktivna kot nekoč. Podobno kot ekipa ZDA na minulih OI, navkljub temu, da je z malodane živalskim motivom ne izgubiti prišla na turnir v sestavi ducata silakov tipa Karl Malone, ni pokazala nič več od fizične sile, ki ji je res težko parirati. Nobenega mojstrstva in navdušujoče atraktivnosti. Upad, ki je primerljiv s tem, kolikor je Kobe Bryant manj "air" od Jordana. Precej manj.