Nekaj več pozornosti med turnirjem sicer razumljivo namenjajo tudi domačim igralcem, pred turnirjem jo je posebej veliko pritegnila 23-letna ameriška tenisačica Ashley Harkleroad, ki se je razgalila za avgustovsko številko revije Playboy kot prva teniška igralka v zgodovini. Na turnirju ne igra, v teh dneh je prišlo na dan, da naj bi bila noseča. Toda njenih pet minut je že minilo, v medijih se pretežno vse vrti okoli velikega vprašanja, ali je Federer sposoben spet naskočiti prestol in na turnirju zmagati petič zapored, ali pa bo po travi primat izgubil tudi na newyorški trdi podlagi, kjer se z Nadalom sploh še ni nikoli pomeril.

Če se bosta v finalu res srečala, kupcev kart verjetno tudi po ceni 10.000 dolarjev ne bo manjkalo. Mesto je polno bogatašev, ki mirno odštejejo od 200.000 dolarjev za dva tedna najema luksuzne lože, ker se radi slikajo v družbi največjih filmskih in športnih zvezd. Teh pa na dogodku res ne manjka. Med tistimi, ki so ali bodo na turnirju, so Nicole Kidman, Michael Phelps, povsem dostojno oblečena Janet Jackson, Tiger Woods, Donald Trump, Michale Douglas in Catherine Zeta Jones, Robin Williams, Jim Carrey, Robert De Niro - in seveda Billie Jean King, legendarna ameriška teniška igralka, po kateri se teniški park v Flushing Meadowsu tudi imenuje. Organizatorji si sicer kar sami prizadevajo privabiti čim več znanih obrazov in tako dvigniti ugled turnirja, zato jim urejajo prevoze ter spremstvo in jih od spredaj in zadaj zasipajo s pozornostjo.

Za navadne smrtnike ostanejo redne vstopnice: najcenejše so bile v prvih dneh po 22 dolarjev, v teh dneh pa se za slabše sedeže gibljejo od petdeset do 140 dolarjev, medtem ko so najboljši že razprodani. Cene so dovolj zmerne, da ne presenečajo trume ljudi, ki se valijo proti štadionu gledat najbolj obiskan športni dogodek v ZDA, pa čeprav bi na Manhattnu le težko opazili, da se v mestu odvija eden štirih turnirjev za grand slam. Ne samo zato, ker je mesto preveliko, oglasov za turnir pa zelo malo, tudi teniški center je od Manhattna oddaljen dobre pol ure vožnje s podzemno železnico. Bolj preseneča, da celo v okolici stadiona ni razen ob vhodih nobene pretirane evforije in da nikjer ni najti niti enega zaslona, kjer bi bilo mogoče spremljati rezultate. V bližnjem parku, ki je drugi največji v mestu in kjer je bila leta 1964 svetovna razstava, pa tako ali tako prevladuje nogomet, s katerim se v nepregledni vrsti igrišč zabavajo predvsem Latinoameričani.

Turnirja bo konec v nedeljo, potem pa bodo v športnem parku tudi meščanom omogočili, da prekrižajo loparje na osrednjem igrišču in se pohvalijo, da so gulili isto trdo podlago kot Nadal in Federer. Če bosta igrala v finalu, še toliko bolje.