Dodatek bo izplačan po zakonu o enkratnem pokojninskem dodatku, ki so ga poslanci sprejeli junija letos. Pravzaprav je šlo za politično trgovanje - predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec je javno povedal, da so vladni predlog za razpis pokrajinskih referendumov v stranki podprli (zanj sta glasovala dva poslanca od štirih), da so dosegli kompromis o tako imenovanem draginjskem dodatku.

Kot so nam sporočili z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, bo to državni proračun stalo 31,2 milijona evrov ali slabih 9 odstotkov povprečne mesečne mase pokojnin (mesečni strošek ZPIZ za pokojnine znaša okoli 340 milijonov evrov). V Zvezi društev upokojencev so dodatnega denarja veseli, ekonomisti pa opozarjajo, da gre za državno razsipavanje s proračunskim denarjem.

Povečanje javnega in zasebnega trošenja, za kar pri dodatku pravzaprav gre, je zadnja stvar, ki jo v Sloveniji potrebujemo, opozarja ekonomist Bernard Brščič z ljubljanske ekonomske fakultete. "Razmetavanje državnega denarja postaja vrednota," pravi in dodaja, da je to problematično predvsem zaradi prihajajoče recesije.

Od kod meja 500 evrov?

Kako so predlagatelji dodatka prišli do meje 500 evrov, smo povprašali na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Pojasnili so nam, da je bil ključni cilj ministrstva izboljšati socialno-ekonomski položaj prejemnikov najnižjih pokojnin. "Ob pripravi zakona so bili narejeni različni izračuni. Glede na dane proračunske zmožnosti pa smo z dodatkom tistim, ki prejemajo pokojnino 500 evrov ali nižjo od 500 evrov, skušali zajeti čim več prejemnikov najnižjih pokojnin," so še dodali.

"Meja nekje pač mora biti," pravi predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije Mateja Kožuh Novak. Čeprav bodo prejemniki denarja veseli, je po njenem mnenju enkratni dodatek po drugi strani norčevanje iz prejemnikov. Kaže namreč na nerazumevanje težkega položaja, v katerem upokojenci z najnižjimi pokojninami živijo, saj jim ga enkratni dodatek ne bo bistveno izboljšal.

Ne pozabimo na delavce!

Nič ni narobe, celo prav je, da upokojenci prejmejo ta dodatek, ki jim bo lajšal vsakdan, pravi predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič. Treba pa se je zavedati, da obstajajo ljudje, ki delajo po osem, deset, dvanajst ur na dan. In ko dobijo plačo, jo takoj porabijo za hrano in energijo, ki sta najbolj obremenjeni z inflacijo. V te ljudi je treba usmeriti solidarnost, je prepričan. Inflacija namreč iz dneva v dan nažira njihov standard in ne morejo čakati na božičnico ali trinajsto plačo.

Odgovornost za delavce z nizkimi zaslužki je po mnenju Semoliča na plečih tako države kot delodajalcev. Država se mora po njegovem bolj uspešno lotiti inflacije, zniža lahko davke in prispevke pri delavskih plačah. Delodajalci pa imajo v rokah škarje in platno, ne da bi bilo za njihova dejanja treba spreminjati zakone. Boljše pogoje za delavce namreč lahko zagotovijo tudi s kolektivnimi pogodbami.

Naš pokojninski sistem je "gnojna jama"

Brščiču se tudi meja za dodatek zdi sporna. Tisti upokojenci, ki so delali polnih 35 ali 40 let, namreč presegajo ta cenzus. Med upravičence pa spadajo po njegovem predvsem prejemniki pokojnin, ki ne temeljijo na vplačanih prispevkih. Sem po njegovem spadajo na primer državne in kmečke pokojnine. Kar 145.000 pokojnin je, opozarja, v slovenskem pokojninskem sistemu takih, ki bi morale biti pravzaprav socialni transfer.

To, da nas upokojenci oziroma pokojninski sistem ogroža, je po mnenju Brščiča laž.

Breme po njegovem ni toliko na pravih pokojninah, pač pa pokojninski sistem obremenjujejo predvsem tako imenovani zastonjkarji, tisti, ki prejemajo pokojnino, ki bi morala biti socialni transfer, saj zanjo niso plačevali prispevkov. "Slovenski pokojninski sistem je gnojna jama," meni.

Povsem drugače pa bi po njegovem bilo, če bi ga očistili teh prejemkov in jih uvrstili v socialne transferje. Potem upokojenci pri nas ne bi bili več tak problem, dodaja Brščič.