Nada MavričFoto: Jaka Gasar
V Hujah sredi Brkinov je pred štirinajstimi dnevi besnelo neurje, kakršnega ne pomnijo niti najstarejši vaščani. Kar ni sredi usodnega petkovega popoldneva osmega avgusta preluknjala in izmaličila orjaška toča, je sredi noči dokončal močan dež z burjo. Kakšnih trideset streh je povsem uničilo, med njimi tudi Štampar Ciglaričevo. Mama Darja je žalostna, na trenutke prav obupana. Priznava: "Najhuje mi je zaradi otrok, ki so še vedno pri mojih starših v Prlekiji. Sleherni dan me kličejo in sprašujejo, kdaj jih bova prišla iskat. A nimam srca, da bi jim povedala, kako doma nimajo kje spati, ker sta njihovi podstrešni sobici povsem uničeni, tudi postelj in omar ni več, vse je razdejala uničujoča voda. Pa ne samo to, nevarno je, da bi popustili z vlago napiti leseni stropi in bi se zgodila še kakšna nesreča."
Huda ura
Darja Štampar in Branko Ciglarič sta se v Brkine priselila pred kakšnim letom dni iz Velike Nedelje pri Ormožu tudi zato, da bi življenje začela na novo. Kupila sta staro kamnito hišo z nekaj zemlje in jo začela obnavljati s tako vnemo, da so sosedje samo gledali. Za tisto, kar nekateri potrebujejo desetletje, sta pridna Prleka potrebovala leto dni. "Vse zato, da bi bili lahko otroci pri naju in da bi imeli prijazen, varen dom," razlaga devetintridesetletna Darja. Delala sta dan in noč, kot v prispodobi radi rečemo za pridne ljudi, vsak evro sta vložila v zidove in pode, ljubko uredila del vrta, na drugem delu posadila rože in veliko zelenjave, ki je zdaj skorajda ni več. Pa ne le to, ker imajo vsi, posebej še otroci, tako radi živali, je ob hiši nastal pravcati živalski vrt. V njem so ovce, koze, vietnamski prašiči, kokoši, pes, želve, papagaji, celo kača v terariju in udomačena kuna v ropotarnici. Ko sta starša mislila, da so končno iz najhujšega in se bodo malo oddahnili, je prišla huda ura. Zavarovanega nista imela nič, usoda se je hudo poigrala z njima in vse bosta morala začeti znova.
Denarja le za sproti
Ne prvič, kajti vsak od njiju ima za seboj svojo razbito zvezo in veliko grenkih izkušenj. Darja je mama štirih otrok. Najstarejša, devetnajstletna Sabina, je odličnjakinja in bo šla jeseni v Ljubljano študirat medicino. Dvanajstletna Katja je ta čas še pri očetu na Štajerskem, a si želi priti k mamici in svojim v Huje, posebej še k dve leti mlajšemu bratcu Urošu, ki je otrok s posebnimi potrebami. Fantiča vsak dan šofer s kombijem odpelje v center za usposabljanje v Divači in ga popoldan pripelje domov, mami pravi, da ga ne bi dala v kakšen zavod za nič na svetu. Najmlajša in najbolj živahna je štiriletna Tina, ki hodi v vrtec v bližnje Pregarje, s svojo hiperaktivnostjo pa je kot brkinska burja. Branko ima od prej desetletnega sina Aljaža, pravkar teče postopek, da bo fantič tudi živel pri njih v Brkinih, v šolo pa hodil v Pregarje kot Štamparjevi šolarji. Če bo vse po sreči in kar si Darja in Branko najbolj želita, je, da bi bili vsi njuni otroci z njima, zato sta zadnje leto s tako vnemo obnavljala hišo. Kako se bosta po tej naravni nesreči pobrala, ne vesta. Novo kritino so dobili v teh dneh, odslej bodo imeli pločevinasto streho, da je morebitna toča ne bo mogla kar tako uničiti. Postavljal jo bo Branko s prijatelji, vse drugo bosta kot doslej spet delala sama. Denarja je namreč samo za sproti.
Stiska in obup
V službi je samo Ciglaričev, kot vzdrževalec in zidar pri invalidskem podjetju v Ilirski Bistrici zasluži ubogega minimalca, Darja še tega ne, ker je brezposelna. "Zaradi zdravstvenih težav me nikjer ne vzamejo. Čakam na operacijo obeh rok, živci so odpovedali zaradi trdega dela, za mano so tri operacije kolena, imam zvito hrbtenico in še druge nadloge. Lahko bi delala na domu, znam obnavljati starine, risati na platno in na steklo, tudi v les sem že žgala podobe, urejala okolje in še marsikaj drugega, a ni priložnosti. Imam dvajset let delovne dobe, bilo bi škoda, da bi jih kar tako zavrgla. S kom naj se povežem, komu ponudim svoje roke, delo, izkušnje? So Brkini res tako daleč od pravih priložnosti?"
Če bo vse po sreči, se bodo Štampar Ciglaričevi otroci do začetka šolskega leta vrnili domov. Za to bosta poskrbela prizadevna starša, ki sta kljub stiski, obupu in strašni utrujenosti spet zavihala rokave. Polagata streho, laminate, strgata omet s sten, barvata… Iskrica bo deklicam in fantom kupila novo pohištvo, da bo vsakdo od njih imel kje spati, se kje učiti in bo perilo, ki je zdaj v črnih plastičnih vrečah, spet tam, kjer mora biti - v novih omarah. Morda bo otrokom kdo podaril računalnik, pa DVD predvajalnik, kakšno igračo ali knjigo, oblačila, posteljnino, vse tisto, kar jim je odneslo ali uničilo besno neurje.
Prišli - in odšli
O darežljivosti srčnih ljudi namreč ne dvomimo. Tudi Darja in Branko ne, ki sta dobroto te dni skusila na lastni koži. Pohvalita gasilce, ki so prišli s folijo takoj, ko se je ujma unesla, člane Karitasa in Rdečega križa, ki so jim prinesli obleko in hrano, socialne delavke, ki so jih tolažile in jokale z njimi. Politiki? Seveda so jih tudi obiskali, gledali uničene strehe, se čudili, veliko obljubljali - in odšli. Darja: "Od njihovih obljub ne bo nič, tudi ničesar ne pričakujemo. Če bi nameravali dati, bi to že storili, čez dve ali tri leta nam ne bo več koristilo. Dobro je povedal ilirskobistriški župan, ko je dejal, da si pomagaj sam in bog ti bo pomagal."
