Hlače za Džija so pesniški poskus, ki premore hkratno čustveno globino in miselno gibkost. Povodi zanj so dogodki, ki vznemirijo na ravni čustev ali čutov, rezultati pa imajo značaj intelektualne obdelave snovi, ki se blago naslanja na filozofsko mišljenje, še posebno tisto, ki ima etičen odmev. Precizen pesniški postopek, ki bolj kot zven zasleduje pomen, obvladuje določena hermetičnost in zaprtost, zaradi katere je pravi dogajalni prostor pesmi vselej plast pod besedilom. Pesmi so zelo natančne in preudarne – izbira pesniških sredstev in elementov pušča vtis, da so izbrani, ker so nezamenljivi in nenadomestljivi. Kot take so pesmi krhke, razgaljene in izpostavljene. To je tudi posledica globoke zavzetosti za stvari in pojave kot nekakšno kategorično stanje subjekta. Vrednote pesniške operacije in končne celote so vedno znova na strani preživetja, ki ni golo sprijaznjenje z ohranitvijo, pač pa zahteva po večji zavzetosti in prizadetosti, naslovljena navzven. Prožno zasledovanje empatičnega vnaša v to pesniško okolje, paradoksalno, določeno trdnost, zanesljivost. S svojim etičnim odtisom in podpisom so pesmi same po sebi ekvivalent vitalne miselnosti, tudi kadar so barvni toni pesmi zamolkli ali pa je slišati molovski ton.
Plast pod besedilom so tudi pesemska sporočila. Ni jih smiselno iskati v delih pesmih in v posameznih verzih, kot so posamezni verzi pogosto osišča, kvalitativni vrh in ključna razsežnost pesniških stremljenj. Sporočila so v pesemskih celotah kot enotah miselnega procesa. Še najbolj smiselno jih je imenovati za posebno obliko odkritosti, v kateri pa ni neposredne, prekomerno odkrite izpovednosti. Gre za silovito navzven obrnjeno pozicijo odprtosti, ki se odkrito razgalja v svojem odnosu do naslovnika. Prav zanj se podaja v številne problematične aktualnosti, družbena dejstva, medbesedilna okolja, zgodovinske skice, magnetno polje osebnosti. Objektivne pomene zunanjega sveta osvetljuje z veščimi interpretacijami, ki ključno povežejo čustveno zmogljivost in intelektualno pazljivost. Dober primer take skupnostno zavzete in hkrati intimne pesmi je sklepna pesem Končati s stoletjem endorfinov, ki elegantno poveže zelo raznolike motive ter mikroskopski in teleskopski pesniški pogled. »[Z]aradi krhke vezi dveh vodikov s kisikom (ker voda je vez treh; kar je manj, razpade), ni mogoče pozabiti stoletja, ki se nama pretaka v žilah, organsko živahno in od neljubezni krvavo.«
Obča mesta pesmi so napolnjena z intimnim govorom, intimistični motivi zrastejo do splošnih spoznanj. Poezija Alenke Jovanovski nikakor ne loči med družbeno relevantnim in zasebnim govorom. Govor sam po sebi razume in obravnava kot odgovorno prakso, ki bi morala prinesti odgovore na zasebna in družbena vprašanja. »Vsaka ljubezen je toliko resnična, kolikor se odpove razdejanju. Toliko daje, kolikor zraka spusti v zidove. Dihaš jo toliko, kolikor zdržiš brez kisika.«Zavzetost po malem prerašča v angažiranost, vendar angažiranost ni orodje ali podaljšek neke siceršnje aktivnosti, s katero bi bilo mogoče razpolagati tudi izven pesniškega prostora. Iskren interes za razmerje družbenega in zasebnega je v tisti ključni fazi, ko je pesem še prostor, v katerem je možna premena, najprej jezika in potem vsega drugega.