Marijina mati, prav tako Marija Koron, je prišla v Aleksandrijo po Marijinem rojstvu leta 1900. Za seboj je doma pustila druge otroke. Umrla je za tifusom. Njen grob smo poiskali na pokopališču, ko smo prišli iz Kaira v Aleksandrijo. Zelo zanimiv razplet moje povezanosti z vašo državo se je zgodil, ko sva bila z ženo povabljena na večerjo k predsedniku Clintonu v Washington. Za mizo sva sedela skupaj s slovenskim veleposlanikom in senatorji. Ko sva postala bolj židane volje, sem veleposlaniku rekel, da znam peti po slovensko. Mojo ženo je bilo zelo sram in me je skušala ustaviti, a sem nadaljeval. Veleposlanik je bil malo zbegan, a zelo vesel in pozneje je še spraševal po meni," je pred dobrimi tremi leti v elektronskem sporočilu napisal Ellis Douek, ki danes živi v Londonu, in odprl novo poglavje v raziskovanju aleksandrink.

Čeprav je ta ženska migracija trajala skoraj sto let in bila že samo z ekonomskega vidika za Primorsko zelo pomembna, je doživela presenetljivo malo pozornosti zgodovinarjev. Šele v zadnjem času so s povečanim zanimanjem za marginalne in nevidne glasove našega globaliziranega sveta v zgodovino vstopile tudi njihove zgodbe. Mogoče tudi zato, ker lahko sodobne aleksandrinke prepoznamo tudi med Filipinkami v Milanu in Romunkami v Španiji.

Mlade žene iz Primorske, večinoma z Goriškega, Tržaškega in iz Vipavske doline, so hodile služit v Aleksandrijo in Kairo, da bi rešile svoje kmetije in družine pred propadom. Prvo jim je uspelo, drugo pa ne vedno. S prisluženim denarjem so kupovale zemljo in gradile hiše, večletna odsotnost pa jih je odtujila od družinskih članov, predvsem od njihovih otrok. Posebna kategorija aleksandrink so mlada, neporočena dekleta. Te so šle v Egipt, da bi pomagale svojim zadolženim družinam, včasih pa tudi zato, da so si zaslužile svojo doto. Zanje je bilo delo v Egiptu večkrat korak k neodvisnosti in samostojnosti.

Ekonomska emigracija

V Egiptu so aleksandrinke delale kot varuške, dojilje, služkinje in spremljevalke ali v premožnih družinah. Izseljevanje Slovenk v Egipt se je začelo v drugi polovici 19. stoletja in je povezano z odprtjem Sueškega prekopa (1869) ter gospodarskim razcvetom Egipta. Končalo pa se je s koncem druge svetovne vojne oziroma z egiptovsko revolucijo (1952) in Naserjevo nacionalizacijo Sueškega prekopa (1956), ko so se vrnile domov še zadnje aleksandrinke.

Prve Slovenke so v Egipt prišle kot služkinje tržaških družin. Časovno je izseljevanje v Egipt potekalo nekako v dveh večjih valih, mejnik med njima pa je prva svetovna vojna. Prvi val je bil posledica zelo slabega položaja kmeta v drugi polovici 19. stoletja zaradi industrializacije, zastarelega načina kmetovanja in visokih davkov. V drugem valu so se ekonomskim vzrokom pridružili še politični pritiski, saj je bil socialni in politični položaj Slovencev med fašizmom zelo slab. Po prvi svetovni vojni je bilo veliko primorskih vasi popolnoma uničenih, prebivalstvo pa v begunstvu. Davki za obnovo uničenih hiš so se še povečevali, moški pa niso mogli dobiti dela.

Kmetije so propadale, fašistične represije so se povečevale. Moški so začeli odhajati v Argentino, ženske pa so še naprej odhajale v Egipt. Tam so se zlahka zaposlile, saj so bile les Goriciennes, les Slovenes, les Slaves, kot so jih imenovali, znane kot delavne, poštene in urejene ženske s smislom za otroke, ki se hitro naučijo tujih jezikov. Denar in druge dobrine, ki so jih pošiljale po pošti, so omogočali domačim preživetje, pa tudi nastanek posojilnic in gostiln. Samo v vasi Prvačina naj bi z njihovim denarjem nastalo 11 gostiln. Odhajale so za nekaj let, včasih tudi večkrat, nekatere so v Egiptu ostale tudi dve desetletji. Pri iskanju službe in urejanju vseh potrebnih dokumentov so izkoriščale dobro organizirane družinske in prijateljske socialne mreže, ki so se stkale med Egiptom in Primorsko. Te so igrale tudi ključno vlogo pri reorganizaciji družinskega življenja doma in komunikaciji med razseljenimi družinskimi člani.

Tabuji

Na Primorskem so aleksandrinke tema, ki je bila v javnosti dolgo časa nekako tabuizirana. Kot pravnukinja aleksandrinke te zgodbe poslušam že od rojstva in ves čas opažam neskladje s privatno in javno podobo aleksandrinke. V družinah so bile večinoma spoštovane, pri vnukih tudi občudovane, v kolektivnem spominu pa zreducirane na literarni lik Lepe Vide, ki zaradi hrepenenja po lepšem življenju zapusti moža in majhnega otroka in gre dojit španskega kraljeviča. Zaradi tega je kaznovana z večnim obžalovanjem in trpljenjem. Podobna kruta usoda doleti tudi Maliko iz Aškerčeve pesmi Egipčanka, ki gre v Egipt služit, konča v haremu, na koncu zboli in se skesano vrne domov umret. Pesem se konča s svarilom vsem mladim dekletom, naj ne končajo kot Malika.

Vzorec reduciranja aleksandrink na podobe trpeče Lepe Vide in na priležnice v haremih je izredno trdovraten in mu je podlegel celo italijanski novinar Paulo Rumiz, ki je še leta 2005 (!) svojem članku v Repubblici omenjal zgodbo o žlahtni gospe, ki je na začetku 20. stoletja hodila domov v dolino Soče na obisk v spremstvu evnuhov. Te trdovratne eksotične percepcije Evropejcev o Bližnjem vzhodu in zgodbe o nesrečnih pogubljenih aleksandrinkah so moje sogovornike, ki so odraščali v Egiptu, spravljale v smeh, aleksandrinka Marija Černe pa je ob njih samo vzdihnila: "Ma če greš po svetu, imaš tudi malo pameti, a ne? V mojih časih haremov ni bilo več in ni mi všeč, kako pišejo v teh romanih. Če si bil mladoleten, je moral gospodar zate položiti 10 egiptovskih lir za primer, če si naredil kako neumnost. Lahko so te dali na šup (prisilni odgon). In to tudi ni bilo tako malo denarja, za 10 egiptovskih lir sem morala delati tri mesece."

"Ja, ja, seveda se je govorilo vse sorte, ma jaz sem bila skozi ponosna, da sem od lešandrink," mi je potrdila tudi sogovornica iz Prvačine in nadaljevala, "glej, imaš en bel list papirja in gor s svinčnikom narisano črno piko. Vsi bojo videli samo to majhno črno piko, ne pa celega belega lista okrog." Zgodbe o haremih in Lepih Vidah so seveda bolj eksotične, melodramatične in senzacionalistične, a nič bolj zanimive od "malih" zgodb "nekih služabnic".

Tinčka iz Gorice in druge zgodbe

V središču vseh teh zgodb so strategije preživetja malega človeka na podeželju. Med vsemi aleksandrinkami so bile največ pozornosti in tudi obsojanj deležne matere, ki so doma pustile majhne otroke in odšle v Egipt skrbet za tuje. Pri tem se pozablja, da je bila odločitev za odhod skoraj vedno odločitev cele družine, kot najboljša možnost za njeno preživetje. V situacijah, ko je družina na robu ekonomskega preživetja, so potrebe enega člana družine, v tem primeru otroka, podrejene potrebam drugih članov.

Odhod mater je povzročil reorganizacijo družinskih in sorodstvenih odnosov. Skrb za otroke so prevzele babice in druge bližnje sorodnice, včasih pa tudi samo očetje. Tradicionalne vloge v patriarhalno kmečkem okolju so se tako popolnoma obrnile. Poleg tega se je v rokah žensk skoncentrirala ekonomska moč in s tem možnost odločanja v družini. Odhajanje v Egipt je bilo tako množično predvsem zaradi dobrega zaslužka, ki je bil tudi štirikrat višji kot v Gorici in Trstu. Izrednega neodobravanja odhajanja v "mohamedanski" Egipt so bile aleksandrinke deležne zlasti s strani Cerkve in klerikalnega časopisja. "Bolj jim branijo, več jih pride!" se je leta 1902 v Mohorjevem koledarju jezil zdravnik Karel Pečnik. "Ponavadi se z njimi dobro ravna, tudi prostega časa imajo žalibog več, kakor bi bilo potrebno." Biljenski vikar pa je leta 1871 celo poskušal preprečiti odhajanje žensk tako, da je na cesarsko kraljevo glavarstvo naslovil prošnjo, naj jim prenehajo izdajati potne liste, a pri tem ni bil uspešen.

V Egiptu pa je bila zgodba popolnoma drugačna. Slovenske varuške so bile zelo iskane in cenjene. O visokem ugledu slovenskih varušk oziroma guvernant priča tudi podatek, da je ena izmed njih - Marija Faganelli iz Mirna - vzgajala nekdanjega predsednika OZN Butrosa Galija in albanskega kralja Zoguja. Skoraj neverjetna pa je tudi zgodba Avgustine Volk iz Gradišča nad Prvačino. Med prvo svetovno vojno je bilo Gradišče popolnoma uničeno in s petimi otroki je odšla v begunstvo v Litijo. Mož je padel na srbski fronti, tako da ji po vrnitvi domov ni preostalo drugega, kot da gre v Egipt, kjer je pred vojno delala že trikrat.

In odšla je naravnost na kraljevi dvor, kjer je postala spremljevalka matere kralja Faruka. Pozneje je na dvor spravila še svoji hčeri, nečakinji in sosedi. Ena hčerka se je zaposlila kot prva spremljevalka kraljice Faride, druga pa kot spremljevalka kraljeve sestre. Sosedi sta postali varuški kraljevi vnukinji in vnuku Hasanu Baju, nečakinji pa sta odšli na dvor v Teheran kot spremljevalki princese Fawzije, prve žene iranskega šaha Reze Pahlavija. Pri tem je treba poudariti, da so bile samske ženske, zlasti vdove z majhnimi otroki, v 19. in na začetku 20. stoletja najbolj ranljiv del družbe in jim je odhod v Egipt pomenil edino možnost preživetja.

Spet drugačna je zgodba mladih neporočenih deklet, ki so odraščale s podobami lepih aleksandrink v elegantnih oblačilih in ovešenih z nakitom. Te so včasih komaj čakale, da odrastejo in bodo lahko šle v Egipt. Njim je delo v Egiptu pomenilo odhod iz vasi v mesto, širitev obzorij, izboljšanje socialnega statusa, predvsem pa avtonomijo in svobodo, ki je v svojem izvornem okolju ne bi mogle doseči. Veliko se jih je poročilo v Egiptu in se niso nikoli vrnile domov.

Svetovljanstvo in multikulturnost

Življenje v Egiptu je zelo zaznamovalo vse aleksandrinke. Preprosta kmečka dekleta in ženske so izredno napredovale, naučile so se več jezikov, se navzele meščanskih navad, poleg tega jih je Aleksandrija zaznamovala s svojo multikulturnostjo in svetovljanstvom, s čimer so ob vrnitvi domov v tradicionalno, patriarhalno kmečko okolje zelo izstopale. A mnogo teh znanj in izkušenj je ostalo neizkoriščenih, vrnitev v domače okolje pa je bila večkrat tudi travmatična.

Zlasti matere se ob vrnitvi niso soočale samo s sumničenjem okolice, ampak včasih tudi z odtujitvijo od otrok in moža. Navezale so se tudi na svoje varovance v Egiptu in jih potem doma močno pogrešale. Zaradi vsega tega so bile aleksandrinke dolgo časa obsojene na pozabo. Skozi generacije njihovih potomcev pa se odnos do aleksandrink spreminja od popolnega zavračanja pri prvi generaciji prek zanimanja za eksotične kraje in zgodbe pri drugi do popularizacije pri tretji generaciji potomcev, ki nanje ne gleda več samo kot na žrtve svojega časa, ampak skušajo trpeči in pasivni podobi aleksandrinke dati aktiven in pozitiven antipod, s katerim se lahko identificirajo tudi sodobniki.

Novo dimenzijo zgodbam aleksandrink so dala pričevanja njihovih varovancev iz Egipta, ki so bili nanje zelo navezani. "Marija je bila zelo pomembna oseba v mojem življenju. Od otroštva sem si z njo delila sobo. Vedno je bila z nami, nikoli nisem šla sama po ulici, niti na tramvaj. Celo otroštvo sem čutila, da imam stoodstotno varnost in ljubezen," je o svoji varuški povedala Claudia Roden, ko je lansko jesen obiskala njeno rojstno hišo v Batujah.

Danes je Claudia priznana avtorica knjig z recepti z Bližnjega vzhoda in v eni od njih se je znašel tudi recept za potico. Pripovedovala je, kako je v nekem intervjuju morala opisati najpomembnejšo osebo v svojem življenju in na grozo svoje matere je opisala svojo varuško. Na Tinčko iz Gorice, še bolj pa na svojo italijansko varuško v Milanu je bil navezan tudi njen bratranec Donald Sassoon. Danes profesor zgodovine na univerzi v Londonu je svoji varuški celo posvetil obsežno zgodovinsko monografijo Sto let socializma, ker naj bi bila prav ona tista, ki mu je odprla oči za delavski razred.