Tako hudega poraza, kot so ga makedonski socialdemokrati (SDSM) doživeli na sredinih predsedniških in parlamentarnih volitvah, je pričakoval le malokdo. V drugem krogu predsedniških volitev je kandidatka VMRO-DPMNE Gordana Siljanovska Davkova s 65 odstotki dobljenih glasov močno premagala dosedanjega socialdemokratskega predsednika Steva Pendarovksega. Drugi poraz se je socialdemokratov pripetil še na parlamentarnih volitvah, kjer je opozicijska VMRO-DPMNE uspela kar za dvajset poslanskih sedežev izboljšati rezultat izpred štirih let in je v 120-članskem parlamentu le za las zgrešila absolutno večino. Dobili so 59 poslanskih mest.
Socialdemokrati so izgubili več kot polovico svojih volivcev in pristali zgolj še pri 18 poslanskih sedežih. Postali so celo zgolj še tretja najmočnejša politična sila, saj so jih za eno poslansko mesto prehiteli njihovi zdajšnji koalicijski partnerji, albanska stranka Demokratska unija za integracijo (Dui), ki pa se bo verjetno selila v opozicijo. Medtem ko bodo socialdemokrati Dimitra Kovačevskega reformirali svojo stranko, bo VMRO-DPMNE lahko zelo suvereno izbiral koalicijske partnerje.
Protestno glasovanje
»To je bilo protestno glasovanje proti socialdemokratom, ki so pozabili na svoje osnovne postulate, zaradi katerih so prišli na oblast: boj proti nekaznovanosti, zavzemanje za vladavino prava in boj proti korupciji,« razlaga Zoran Nechev, vodja oddelka za EU pri Inštitutu za demokracijo (IDSCS). Razočarani volivci so zaradi omenjenih domačih razlogov in izgubljenih iluzij hitrega pristopa v EU izstavili račun vladajočim. Ti po oceni našega sogovornika v zadnjih dveh letih niso na noge spravili nobene korenite reforme na poti v EU, kar se odraža tudi v lanskem drugem najslabšem poročilu evropske komisije o napredku Severne Makedonije na poti v EU. Hkrati je v parlamentu obtičal predlog za spremembo makedonske ustave za vključitev bolgarske manjšine vanjo, s čimer bi se sprostil veto uradne Sofije na makedonsko vključevanje v EU.
Prav neizpolnjene obljube pridruževanja v EU po podpisu Prespanskega sporazuma, s katerim je za umik grškega veta na poti v evroatlantske integracije Makedonija bila prisiljena spremeniti ime v Severno Makedonijo, so močno prispevali k zmanjšani kredibilnosti stranke v očeh volivcev. »Spremenili smo ime države, kar ni bilo malo. Na to smo pristali misleč, da bo zdaj naša pot v Nato in EU odprta. Vključitev v Nato smo dosegli. Naša pot v EU pa je nato bila vseeno blokirana od Francije zaradi nove metodologije v pogajalskem procesu, kasneje pa še Bolgarije,« razlaga Nechev. Ko je vlada pozneje sprejela bolgarske zahteve za ustavno priznanje manjšine, se je v svoji odločitvi prenaglila. »Vlada je obljubila spremembe ustave, a so zanjo potrebovali dvotretjinsko večino, vendar se o tem niso posvetovali z nikomer. Zadnji dve leti so se ukvarjali samo s tem vprašanje, na reformah pa niso naredili nič; korupcija se je bohotila, stanje nekaznovanosti v makedonski družbi pa se je nadaljevalo,« razloge za krepak preobrat v volilnem telesu razlaga Nechev.
Več možnih partnerjev
Vodja VMRO-DPMNE in najverjetnejši novi premier Hristijan Mickoski sedaj kot prednostne naloge nove vlade napoveduje pregon korupcije v državi, hkrati pa nekdanjima vladajočima strankama grozi s kazenskim pregonom njenih glavnih politikov. Novo koalicijo bi lahko oblikoval z zvezo štirih albanskih strank Vlen (Vredno je) in z novo stranko odpadniških članov socialdemokratov Znam (Vem). Z njim bi lahko imeli udobno večino 77 poslanskih sedežev.
»S 59 poslanci ima VMRO-DPMNE bianco menico za oblikovanje vlade s partnerji, ki si jih bodo lahko izbrali,« pravi Nechev. Glede sprememb na zunanjo politiko države z novo vlado se naš sogovornik še noče povsem opredeliti. »V VMRO-DPMNE so zagotavljali, da ne bomo sprejeli sprememb ustave po bolgarskem nareku. Niso pa povedali, kaj to pomeni. Verjetno brez garancij od EU ali katere od velikih držav članic, da ne bo nadaljnjih pogojevanj ali vetov, ne bodo šli v spremembe ustave,« razlaga Nechev in dodaja, da je veliko etničnih Makedoncev proti koncesijam do Bolgarov, saj se narod po spremembah imena države počuti izigranega.
