Manca Košir, novinarka, publicistka in javna intelektualka, je leta 1969 na Pedagoški akademiji diplomirala iz matematike in fizike, se uveljavila kot filmska igralka, študirala v Nemčiji in doktorirala iz filologije, naučila več generacij novinarstva, je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov ter triindvajsetih knjig.
Še bi lahko naštevali, kaj vse ste počeli v svojem življenju, a bi bil seznam predolg. Med vsemi temi nazivi, ki ste jih pridobili med svojo kariero, se zdi, da ste v zadnjem času predvsem učiteljica življenja. S svojimi literarnimi deli spodbujate bralce k razmisleku o življenju, smrti, stvareh, ki so nekako prvinske, a se jih v želji, da bi dosegli višje materialne cilje, vse manj zavedamo ...
»Kot bi živela nekaj življenj, mar ne? In vedno sem najbolj uživala prav v tistem, v katerem sem bila, haha … Zdaj sem v svojem najlepšem življenjskem obdobju: ni več dram, opravila sem z občutki krivde, objemam svojo pokojno mamo, ki mi je šla včasih tudi na živce, hčeri sta čudoviti osebi, lepi navznoter in navzven, trije vnuki čarobna bitja, ki me vedno očarajo … Najstarejša vnukinja se bo prihodnje leto poročila … Pogledujem v kaščo svojega srca, v kateri kipi od ljubezni mene do drugih in drugih do mene. Vem, da sem ogromno naredila za posamezne ljudi in za družbo. Polno sem živela. Ne obžalujem ničesar in to je najboljša popotnica za lepo smrt, hura!«
Humanist in neustrašen aktivist za človekove pravice Tomo Križnar je pred časom dejal: »Glancamo fasade, srečni menjujemo avte in telefone, čakamo na petke in penzijo. Notri pa nič; kot tolste kure smo občepeli v individualizmu, kjer vsak zase išče svojo osebno srečo.« Kje ste vi našli svojo srečo, kaj vas najbolj osrečuje, razvedri vašega duha?
»Naj najprej povem, da imam zelo rada Toma Križnarja, ki mi je davno tega v eno svojih knjig namesto Manca napisal Mana z neba, haha … V njem pa res bije ogromno srce, veliko za pol Slovenije, če smem pretiravati, kar zelo rada počnem. Namreč pretiravam v lepem in dobrem in izražanju obojega, saj sem zato tako živa, ker sem kar naprej navdušena. Kot tisti, ki radi jamrajo, vedno najdejo razlog za jamranje, jaz, ki sem rada radostna in srečna, vedno najdem razlog za srečnost. Nimate dovolj prostora, da bi vam naštevala, kaj vse me osrečuje. Naj povem, da me morda najbolj osrečijo sinhronicitete, kot pravi Jung, drugi temu rečejo čudeži.
Na primer: iščem sogovornico za marčevski večer prihodnje leto v Švicariji – da, toliko vnaprej načrtujem naše večere – na katerem bova z Danico Vidmar govorili o njeni knjigi Deklice brez gnezda. Pa se mi na ekranu zabliska knjiga Lucije Čevnik Mama hčeri, ki se po naslovu lepo ujema z Daničinim pričevanjem. Najdem avtoričin kontakt in jo brž prosim za knjigo, ne povem ji, zakaj. Ona pa meni nazaj, da je iskala moj naslov, ker si je zaželela, da bi jaz prebrala njeno knjigo. Opa, torej je prava, si rečem in jo naslednji dan povabim v Švicerijo. Ona pa napiše, da se pravkar vrača iz knjižnice, kjer je nekdo vrnil Daničino knjigo, jo je pritegnila in si jo je izposodila. Tako teče moje življenje, ker stopam po mreži, ki je davno stkana, z lahkimi koraki …
Lahek korak ne pomeni lahkega življenja, temveč zaupanje v Življenje in Presežno, nenavezanost na egova pričakovanja, ki jih v mojih letih praktično ni več. Saj zato pa smo stari ljudje lahko srečni, zato! Lahek korak se zaveda, da nismo ločeni, temveč del človeške družine, sveta in kozmosa, da smo vsi Eno in je Eno v nas. Zato ne živimo individualističnega boja in tekmovalnosti, temveč skupnostno bivamo. Samo skupaj smo lahko srečni, samo skupaj bo človeštvo kot vrsta preživelo!«
Kaj bi nam pomagalo, da ne bi zapadli v še večji individualizem?
»Ni univerzalnega recepta, žal ga ni. Lahko le naštejem nekaj besed, ki udejanjene pomagajo k občutku povezanosti: hvaležnost, odpuščanje, nenavezanost. Ustvarjanje. Etično delovanje za javno dobro in blaginjo vseh. Predvsem pa zavedanje, zavedanje, zavedanje! A vsak ob svojem času in vsak na svoj način.«
Ko vas takole spremljamo, bi si mislili, da v vas živita dve osebnosti. Manca, ki s svojim prepoznavnim smehom napolni vsak prostor, v katerega vstopi, po drugi strani pa Manca, ki uživa v tišini. V kateri ste bolj resnični?
»Rojena sem v znamenju rib, ki bivata v paru. Zgornja se rada suka po površini, se druži z ljudmi, zato pa sama sebi rečem, da nisem le zbiralka knjig, temveč zbiralka zanimivih ljudi. Pred dnevi sem bila gostja v knjižnici v Kostanjevici na Krki, zelo živ pogovor je vodila tamkajšnja knjižničarka Alenka. Pa sem povprašala občinstvo, kaj bodo od njega odnesli domov, in je obiskovalec rekel: 'Vi ste zbiralka duš.' Kako lepo! Res sem zbiralka duš. Zato pa obožujem poezijo, ker je v njej duša doma, rada berem romane, ker nastopajo mnoge duše, se pogovarjam z ljudmi, da prepoznavam njihovo dušo, in poslušam umrle, kaj mi ima sporočiti njihova duša … Naj vas kar zdaj povabim na Večer z Manco Košir v Švicarijo v nedeljo, 13. novembra, ob 18. uri, ko bo gostja ddr. Francka Premk s knjigo pričevanj Čudež življenja, kako se ji oglaša njen pokojni mož, ki ji je obljubil, da je nikoli ne bo zapustil. In dragi prijatelj pater Karel Gržan z novo knjigo Zvezdne poti: Kakor na Nebu tako na Zemlji. Naslov njegovega prvega poglavja je več kot zgovoren: Odpira se čas, da spet vidimo.«
Kje pa plava druga riba?
»Ta plava v globinah in je najbolj mistično znamenje od vseh. Rada je v samoti in tišini, rada moli, kontemplira in meditira. Saj zato pa se hranim z mistično poezijo, ki mi jo zadnja leta Glas tudi narekuje. Kogar zanima, naj si v knjižnici sposodi zbirko Iz trebuha in neba ali pa dvojezično Srčnice/Herblätter.«
Vaša knjiga dopisovanj z naslovom Nagovori tišine nagovarja bralce k razmisleku o tem, kaj vse se porodi, ko si privoščimo mir, tišino, ko se oddaljimo od hrupnega sveta. A ljudi je nekako strah tišine, ker tedaj je treba biti sam s seboj, tega pa nismo več vajeni ...
»Kako bivati v tišini? Bodi v tišini! Ni druge, kot da smo v tem, kar bi radi bili. Strah je seveda velika ovira, kajti v tišini privrejo na dan iz nezavednega podobe, ki so temne. Naše prekrite sence. A če imamo voljo in pogum, da odmetavamo, kar smo naložili na našo pristno bit, se bo zasvetlikalo. Se bo razjasnilo. In v jasnini bomo uzrli, kdo smo zares. Šele takrat bomo lahko zagledali tudi druge v njihovi resničnosti …«
Že dolga leta spremljate umirajoče na njihovi zadnji poti. Dejali ste, da je smrt vaša največja učiteljica. Česa nas uči?
»Smrt nas uči živeti! Saj zato pa v hospicu radi rečemo: Kakor živimo, tako bomo umrli. Naše geslo je: Dodajmo življenje dnevom in ne dnevov življenju! Kar pomeni, naj živimo polno, sprejemajmo z odprtim naročjem, kar nam Življenje siplje vanj. Nam, privilegiranim, ki imamo kje stanovati, kaj jesti in ne živimo v bednem, nasilnem okolju! Kot poje ljubi Tone Pavček: Imejte radi življenje in življenje bo imelo rado vas! Zato se ne boriti proti temu, kar nam življenje prinaša, ampak sprejemati, kar nam nudi. In biti za to hvaležen. Najtežje umirajo tisti, ki obžalujejo. Ne tega, kar so naredili, ampak predvsem to, česa vsega niso, pa so si želeli! Tako se jaz zdaj v okviru Modre fakultete in Centra aktivnosti Fužine začenjam učiti tanga, ki sem si ga vedno želela znati plesati. Obožujem italijansko kulturo, kulinariko, njihovo modo in jezik, ki poje. Zato se na Univerzi za tretje življenjsko obdobje učim italijanščino.«
Zadnja leta ste tudi sami zrli proti onstranstvu, dvakrat ste zboleli za rakom, izkušnja je bila nedvomno izredno težka, boleča. Ste se kdaj vprašali, zakaj se to dogaja ravno vam? Ste prišli v teh letih do kakšnega posebnega spoznanja, ki bi ga lahko delili z nami?
»Nikoli se nisem vprašala, zakaj se to dogaja meni. Tistim, ki so se čudili, kako da se je rak pojavil Manci, ki tako zdravo živi in prekipeva od življenjske energije, sem odgovorila: 'In zakaj se rak ne bi zgodil meni?' Naučil me je ogromno, tako da je postal poleg smrti moj najpomembnejši učitelj življenja, pa tudi sprejemanja minljivosti in smrti. Moji so dobili natančna navodila za pogreb, in ko se srečamo, včasih ponovimo, kar je vnuk ponovil te dni: 'Ne bomo jokali za teboj, ampak se bomo veselili, da imaš tako izpolnjeno življenje. Na grob bomo prinesli šampanjec in ob pesmi Oliverja Dragojevića Vjeruj u ljubav u dobru i zlu nazdravljali tvojemu življenju in se zahvaljevali za vse, kar si nas s svojim zgledom naučila.' Kot je zapisala ljuba mi Frida Khalo malo pred smrtjo: Viva la vida! (Živelo življenje!).«
Vam je pomagala tudi vera v Boga?
»Zagotovo! A ne v Boga, kakršnega pogosto pridigajo tisti, ki vedo. Moj Bog je novozavezni Bog, o katerem pričuje evangelist Janez: Bog je Ljubezen in Ljubezen je Bog. Tako bodi!«
