Potovanje Kapke Kassabove se konča tam, kjer se je začelo, v kraju nenavadnega imena Vas v dolini, ki je tako generično kot hkrati pravljično, prav s tem pa napoveduje smer, v katero se bo obrnila Meja. Celo naslov knjige bi ne mogel biti bolj splošen, a tudi ne bolj točen: s tem ko pripoved spleta okrog »zadnje evropske meje« med Bolgarijo, Grčijo in Turčijo, Meja pripoveduje o vseh mejah in njihovih raznolikih utelešenjih, še najbolj morda tistih najbolj zmuzljivih, ki vlečejo črte med ujetostjo in svobodo, med življenjem in smrtjo, med sanjami in resničnostjo. V knjigi se, nekoliko v duhu romantizma, iskanje osebne identitete stke (prešije) s prostorom. Pripoveduje o stanjih prehajanja, s tem pa sledi prastaremu prepričanju, da je pot, ki teče navzven, vedno tudi notranja, da sprememba okolja spreminja človeka samega, zato je nujno, da se pot vedno sklene tam, kjer se je začela, in da se pripovedovalka, Kapka Kassabova, znova vrne na kraj začetka – ista, a drugačna. In vendar je to zgodba, ki daleč presega perspektivno individualnega »razsvetljenja«.
Kapka Kassabova:
Meja
»Kaj je meja, če slovarske definicije ne držijo? Meja je nekaj, kar nosite v sebi,« in čeprav se sliši kot še ena splošnost, Kassabova ravno z izbiro potopisnega pr...
