Za slovenski prostor je lahko kar dramatično spoznanje, da si v sodobnem svetu težko intelektualec, če se nikoli v življenju globlje ne spopadeš s Svetim pismom in drugimi podobno zahtevnimi besedili od antičnih tekstov do Korana. Kar malo šokantno popreproščeno dojemanje krščanske teologije v vsakdanjem slovenskem javnem življenju na obeh političnih polih kaže, da so nove, zlasti izčrpneje komentirane izdaje v manj duhovnem sodobnem svetu pomembne in nujne tudi za splošno »bralno pismenost«. Korenine je pač treba poznati ne glede na naš odnos do njih. Na srečo pa je spoznavanje takšnih besedil eden najlepših bralnih in miselnih procesov. Delo
Nepreslišano: Kozma Ahačič dr. slovenistike, urednik portala Fran
Nedavni izid novega prevoda celotnega Svetega pisma v tako imenovani »jeruzalemski izdaji« je izjemen dogodek tako za splošno dojemanje teologije na Slovenskem kakor tudi za slovenski jezik, saj so imeli nanj skozi vso zgodovino prevodi Biblije izredno velik vpliv; že samo iz 1. Mojzesove knjige poznamo v vsakdanji govorici izraze, kot so grešni kozel, drevo življenja, v potu svojega obraza, vrniti se v prah in podobne. Novi prevod pomeni glede na Slovenski standardni prevod iz leta 1996 nekoliko očitnejšo vrnitev k tradiciji, a ima hkrati vrsto pogumnih in izzivalnih rešitev. Zlasti užitek je brati zadnjih nekaj prevodov (vsi so na spletu) vzporedno z novim in odkrivati poudarke v novih komentarjih (ki so sicer večinoma naslonjeni na francosko La Bible de Jérusalem). Prevod Svetega pisma namreč ni predvsem prevod, ampak je predvsem usklajevanje, reševanje težjih mest, raziskovanje novih podatkov, premišljevanje, kako predstaviti pomen sodobnemu človeku; konec koncev pa tudi premislek, kako bo prevod v glasnem branju zvenel čim lepše.
Kozma Ahačič