Je v zahodni družbi znanje osebna valuta, ki jo ljudje varujejo zase? Je deljenje znanja tveganje? Kaj v to stanje vnaša chatGPT oziroma orodja UI, ki znanje razpirajo?
V zadnjih desetletjih smo živeli v prepričanju, da je znanje valuta. Da je tisto, kar veš, tvoja konkurenčna prednost. Ko je nekaj valuta, želiš to ohraniti pred razvrednotenjem. Z umetno inteligenco (chatGPT, copilot in drugimi orodji) pa se je zgodilo nekaj fascinantnega: znanje kot takšno ni več omejena dobrina. Ni več nekaj, kar bi lahko kdor koli skrival. Dostopno je, stalno se posodablja, hitro kroži. In v trenutku, ko znanje postane dostopno vsem, izgubi status valute. Kar pa ni slabo – le premakne fokus. Ključ postane to, kako dobro razumeš, povezuješ in uporabljaš znanje, ne to, ali ga imaš.
To je zame največji prispevek UI: pokazala nam je, da konkurenčna prednost ni informacija, temveč sposobnost ustvarjanja vrednosti iz informacij. V svetu kovčinga ta premik poznamo: posamezniki in ekipe napredujejo le takrat, ko postavimo kakovostno ogledalo in prava vprašanja.
Nimajo težave v tem, kaj vedo. Težava je v jasnosti razmišljanja. In UI to zelo hitro razkrije.
Kaj kot kovč opažate v svetu, ki nas je desetletja učil tekmovati? Ali še znamo misliti skupaj, se poslušati?
Iskreno? Da. Ampak v pravih razmerah.
V okoljih, kjer se ljudje ne počutijo varne, začnejo tekmovati – preprosto zato, da preživijo. Ko pa imaš kulturo, ki omogoča odprtost in spoštovanje različnih perspektiv, vidiš nekaj čudovitega: ljudje pravzaprav zelo radi mislijo skupaj. V našem DNK je zapisano, da ne moremo preživeti, če ne sodelujemo, zato je to za nas naravno. Radi gradijo drug z drugim. Radi dopolnjujejo ideje. Radi raziskujejo.
Ko vodim razvoj ekip, nikoli ne vidim težave v »nesodelovanju«. Bolj vidim, da ljudje ne znajo več soustvarjati, ker jim tega vodja ali okolje ne omogoča ali tega ne spodbuja. Ko to priložnost dobijo, ko postavimo prava vprašanja in spodbudimo pogovor, se sposobnost skupnega mišljenja in usmerjanja k istemu cilju povsem naravno vrne. Pravzaprav eksplodira.
Somišljenje ni talent. Je vedenje. In ko ga ljudje spet začutijo, postane neverjetno močan motor inovativnosti. Največ razvoja se ni zgodilo tam, kjer so ljudje »samo sodelovali«. V zadnjih desetih letih sem spremljal več kot tisoč ekip. Največji preskoki so se zgodili tam, kjer so se naučili somisliti. Postavljati boljša vprašanja, graditi na idejah drug drugega, ne sprejeti prve rešitve, skupaj se odločiti za v tistem trenutku najboljšo pot, dovoliti si neugodne resnice.
In zato je to čista tema vodenja in sodelovanja – ne orodij.
Ali ni največji paradoks, da rast in razvoj zaviramo sami? Z zaprtimi sistemi, ustrahovanjem, skrivanjem informacij. Bi rekli, da zaradi UI podjetja, organizacije in vplivni posamezniki izgubljajo vlogo čuvarja znanja?
Seveda. In po mojem mnenju je to dobro.
Rast in inovacije res nastanejo šele takrat, ko si organizacija dovoli nepopolnost. To zelo jasno vidim pri ekipah, s katerimi delam: največ idej umre v prvih petih minutah, ker jih nekdo prehitro oceni, preglasi ali razvrednoti. Ne zaradi tega, ker ekipa ne bi imela talenta, ampak ker ne zdrži tega prvinskega, rahlo nerodnega začetka ideje.
UI je tu naredila nekaj, kar me pozitivno navdušuje. Ljudem je dala prostor, kjer lahko misel raziščemo, preden jo izpostavimo drugim. Prostor, kjer ni socialnega tveganja, ni primerjanja, ni tistega občutka, da moraš biti že v prvi minuti briljanten. To je pravzaprav zelo terapevtsko za ideje – lahko so nepopolne, pa preživijo in doživijo več nadgradenj.
In ko se to zgodi, se dinamika moči spremeni. Ni več najmočnejši tisti, ki najhitreje ali najglasneje govori, ampak tisti, ki zna idejo razvijati. To je za voditeljstvo velik premik. In to je tudi to, kar mi pri Thriverse ves čas gradimo: kulturo, kjer si vodja ne lasti pravice do zadnje besede, ampak odgovornost do ustvarjanja prostora, kjer ideje sploh lahko odrastejo.
Tako da ja – čuvarji, gate keeperji izgubljajo vpliv. Ampak ne zato, ker jih nadomešča UI, temveč zato, ker je prvič jasno, da inovacije ne nastanejo iz nadzorovanja, ampak iz poguma, da sprožimo in ne odstopimo od procesa. In spet, sam ne bo šel na to pot, nam pa da jasno vedeti, da je to bila in je edina prava pot.
Smo se orodij UI zato ustrašili? Jo znamo uporabljati? Je prišla prehitro, brez navodil?
Ne bojimo se UI, bojimo se ogledala, ki nam ga nastavlja. Na devetih od desetih kovčing srečanjih spodbujam kliente k uporabi UI. Takoj se zatakne. Pod pritiskom in v neki dani situaciji se v nas zažene preživetveni program – amigdala (možganskega sistema, ki zazna nevarnost, o. p.) zamegli um in ne znamo več opisati problema, ga pogledati z razdalje, ga strukturirati, videti druge plati zgodbe. Ego in strah opravita svoje. In to ni kritika vodij, to je realnost. Svet, v katerem živimo, nas ne uči kritično in strukturirano razmišljati. Hitre rešitve, hitenje, avtopilot. To so lastnosti, ki jih nimajo pravi vodje, ampak avtomati, roboti.
UI je prišla hitro, ampak ne prehitro. Mislim, da je prišla pravočasno, ker je izpostavila nekaj, kar v kovčing svetu vidimo že leta: ogromno vodij nima jasne miselne strukture za reševanje problemov. To pa bomo morali hitro zgraditi. In UI nam je pri tem v pomoč, saj lahko treniramo vsak trenutek.
Bistvenega pomena so danes tako imenovani prompti, ukazi. Če znamo UI postaviti dobro vprašanje, bomo dobili dober odgovor. Kako zrete na jasnost lastnih idej? Ali je UI dregnila v »večno vprašanje človeštva« – spoznaj samega sebe?
Dobri prompti niso stvar tehnike, so stvar miselne jasnosti.
Če napišem, »chatGPT, pomagaj mi rešiti težavo z ekipo«, dobim pavšalna vprašanja in neinovativne odgovore. Dobri odgovori in ideje bodo prišli šele takrat, ko bo vprašanje kakovostno. To bo le takrat, ko bo vodja razumel in opisal kontekst situacije, odnose med ljudmi, psihološke potrebe, dinamiko v ekipi. Pri nas delamo s profiliranjem gallup cliftonstrengths, ki za posameznike in ekipo razgrne prevladujoče vzorce mišljenja, talente, ki so v nas in ki usmerjajo naš miselni tok.
S takšnim dodatnim kontekstom bo chatGPT podal popolnoma drugačna razmišljanja o nekem problemu in ponudil kakovostnejše strategije reševanja.
In tu se začne najzanimivejši del: UI je nehote obudila najstarejše filozofsko vprašanje: Ali res vem, kaj želim? Ali res razumem, kaj se dogaja? Ali znam ubesediti, kaj potrebujem?
V resnici UI ni izumila potreb po jasnosti, le razkrila je, da smo jo dolgo zanemarjali.
Kako jo uporabljate vi? Ali je to grožnja našemu, vašemu delu?
UI uporabljam kot ogledalo, kot sparing partnerja in kot pospeševalca razmišljanja. Nikoli kot nadomestilo za sebe. In tudi vodjem vedno rečem: UI ne bo vodila namesto vas. Lahko pa vam pomaga graditi najboljšo verzijo vas samih.
Na vodstvenem coachingu tako lahko s pomočjo UO v petih minutah odpremo tri nove perspektive, ki jih vodje sami nikoli ne bi videli – ne zato, ker niso inteligentni, ampak zato, ker jih njihovi talenti, navade, pristranskosti in obstoječi načini razmišljanja omejujejo. UI te omejitve razrahlja. Dvigne pokrov, da vodja vidi širše. To je nekaj, kar nikoli ni bilo mogoče v takem obsegu.
Zato UI ni grožnja kovčingu. Grožnja je slabemu kovčingu. Tistemu, ki temelji na floskulah. Dober kovčing pa se z UI samo okrepi, ker omogoča hitrejše povezave, več jasnosti, boljšo aktivacijo in več osebne odgovornosti.
Nam to omogoča vzpon kolektivnega uma, takega, ki presega organizacijo, podjetja, ki si »lasti« znanje? Kaj se dogaja na področju zaupanja? Vemo, da brez zaupanja ni izmenjave. Brez izmenjave ni kroženja idej. In brez kroženja ni inovacij.
Absolutno. Ampak samo, če obstaja kultura, ki to omogoča. Samo UI ne ustvari kolektivnega uma. Ustvari ga kombinacija odprtosti, psihološke varnosti, voditeljskega poguma in pripravljenosti deliti. UI omogoči pretok idej kot še nikoli. Ampak če ljudje drug drugemu ne zaupajo, se ideje nikamor ne premaknejo. Ker skrivajo informacije, ne delijo idej, ščitijo status, ne priznajo napak.
Vidim organizacije, kjer UI deluje kot gnojilo – ideje rastejo, povezave se poglabljajo, ljudje se opolnomočijo. Vidim pa tudi druge, kjer UI samo še poudari strahove. In razlika je zelo preprosta: tam, kjer je zaupanje, UI povezuje. Tam, kjer ga ni, UI razkriva praznino.
Vsakič, ko je človeštvo našlo boljši način, da deli misli, se je odprl nov prostor možnosti. Katero poglavje odpira UI?
Če je pisava omogočila, da smo znanje shranili, tisk, da smo ga širili, telefon, da smo se hitreje povezovali, internet pa, da smo ga množično delili, potem UI prinaša nekaj povsem novega: dostop do miselne zmogljivosti, ki je bila prej rezervirana za peščico ljudi. Pomaga nam pri vpogledu v vzorce, hitro generira velik razpon rešitev, vidi stvari z več zornih kotov, ima neomejeno potrpežljivost in izjemno sposobnost sinteze.
Napredek izvira iz drobnih žarišč, iz katerih se širijo ideje, kot bi prižigal ogenj v temi. Kje smo danes? V temi, gledamo kres, na pogorišču?
Rekel bi, da smo v dimu. Teme ni več. Nekdo je že prižgal iskro. Okoli nas tli ogromno majhnih žarišč – ekip, posameznikov, vodij, ki razmišljajo drugače. UI je kot veter. Če imamo kulturo sodelovanja, zmožnost razmisleka, razumevanje temeljnih struktur našega dela, če smo vodje, pa še razumevanje psihologije človeških potreb in postulatov vodenja, potem ta veter razpihne iskro v ogenj. Če tega ni, razpihne zmedo.
Napredek nikoli ni prišel iz tišine. Vedno je prišel iz dialoga, iz trenja idej, iz poguma povedati to, česar si drugi ne upajo, iz postavljanja kakovostnih vprašanj. UI nam je dala neverjetno priložnost: pospešila je dialog. Zdaj pa je od nas odvisno, ali bomo prižigali kresove ali gasili iskre.
