V ljubljanskem kliničnem centru (UKC) od oktobra lani velja kodeks oblačenja za zaposlene, v mariborskem UKC ga šele pripravljajo, v Splošni bolnišnici Celje (SB Celje) pa imajo določila o oblačilih na delovnem mestu vključena v navodilo o urejenosti na delovnem mestu, ki so jih leta 2009 za zaposlene sprejeli v zdravstveni negi.
Spni, pristriži in umij
»V internih nadzorih redno pregledujemo, kako zaposleni skrbijo za higieno rok, in ocenjujemo njihovo osebno urejenost (tudi) zato, da preprečujemo bolnišnične okužbe,« je povedala Blanka Šetinc iz službe za odnose z javnostmi UKC Ljubljana. Zdravstveni delavci pa morajo biti, ne glede na to, ali nosijo pod belo haljo svoje oblačilo ali se popolnoma preoblečejo v uniformo, skrbno urejeni. Po kodeksu to pomeni, da morajo poskrbeti za osebno higieno, primerno obleko in obutev, urejene lase, brado in nohte. Neprimerno in izstopajoče oblačenje, ki presega okvir splošno sprejetih norm o primernem videzu zaposlenih v javnih ustanovah, je nesprejemljivo. Tetovaže in pirsingi na vidnih mestih niso zaželeni.
V mariborskem UKC imajo izdelana navodila za profesionalno vedenje, ki pa jih prav zdaj posodabljajo. »Načeloma v naši ustanovi že sedaj velja, da zaposleni nosijo delovna zaščitna oblačila; krilo ali hlače in zgornji del ustrezne barve oziroma za delo v operacijskih dvoranah in na intenzivnih terapijah filter obleke,« je povedala Špela Pavlin, sodelavka za odnose z javnostmi v mariborskem UKC, kjer so med zaposlenimi zaznali nekaj nespoštovanja pravil oblačenja, čeprav očitno to bolnikov in drugih ne moti, saj se doslej zaradi tega nihče ni pritožil. Ob tem poudarjajo, da je na določenih oddelkih, na primer na psihiatriji, celo zaželeno, da so zdravniki in drugo osebje v svojih neformalnih oblačilih. Podoben pravilnik imajo tudi v SB Celje, kjer so delovna oblačila za vse zaposlene, razen v upravi in tehničnih službah, razvrščena tako po modelih kot različnih barvah. »Predpisana delovna oblačila zaposlenim zagotovimo mi in obenem skrbimo za njihovo vzdrževanje – od pranja, krpanja in likanja. Vsak se lahko dnevno preobleče v sveže in čisto oblačilo svetlih barv. Svetlih pa zato, ker se tudi madeži na takšnih lažje opazijo,« je dejala Danijela Gorišek, predstavnica za odnose z javnostmi celjske bolnišnice. In verjetno imajo zdravniki in zdravnice tudi zato ravno bela oblačila. »Drugače je v ambulantah, kjer ni invazivnih posegov in lahko zdravniki prek svojih oblačil nosijo plašč, kar se nam ne zdi problematično. Najbrž tudi ne bolnikom, saj od njih na ta račun nismo dobili še nobene pritožbe,« je še pojasnila Goriškova. Posebni predpisi pa veljajo v operacijskih dvoranah, kjer si mora medicinsko osebje pred vstopom nadeti tudi dodatna zaščitna sredstva, kot so kapa, rokavice, maska, dezinficirana obutev in podobno. Nekoliko več svobode imajo koncesionarji, a zaščitna sredstva, kot imajo na primer zobozdravniki maske, so tudi zanje obvezna in nepogrešljiva oprema.
Da morajo vsi, ki imajo opraviti z ljudmi, ne le zdravniki, v prvi vrsti poleg primernih oblačil posebno skrb posvečati osebni higieni in urejenosti, pa meni bontonolog Saša Županek. Umiti lasje, brez vonja po tobaku ali ocvrtem piščancu iz menze, brez ustnega zadaha, neporaščena ušesa, urejene obrvi, dlani in nohti ter ustrezno depilirani deli telesa, tudi intimni, so osnova. »Poznam splošnega zdravnika, ki je večino delovnega časa v civilni obleki, ker po njegovem to zmanjšuje prastari strah pred belo haljo. Tudi zdravniki v poslovni obleki s kravato, čez katero imajo oblečeno belo haljo, niso redki. Pogosto uporabljajo tudi polo majice z rokavi različnih dolžin. Nisem pa še srečal nikogar v trenirki, čeprav verjamem, da se najde tudi kakšen tak,« meni Županek, ki nekaj prožnosti pri oblačenju dovoljuje tudi glede na letni čas.
