Mladostništvo, ki traja približno od 12. do 24. leta, je, kot pravi ameriški nevropsihiater, pediater in terapevt Daniel J. Siegel, zapleteno, a vseeno čudovito obdobje. Narava v tem času poskrbi, da se možgani otroka preoblikujejo tako, da je pripravljen na odhod iz domačega gnezda in na ustvarjalno spreminjanje sveta. Pri tem lahko najstnika razumemo in mu pomagamo ali pa ga z vsemi sredstvi zatiramo, kot to počnejo v mnogih družinah in mnogih šolah po vsem svetu. Slovenska ni izjema.
Najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti, premorejo velik čustveni naboj, zelo pomembni so jim tudi odnosi z vrstniki. Večina šol po svetu ne upošteva nobene od teh značilnosti, pravi dr. Siegel. Namesto da bi spodbujali željo najstnikov po povezovanju z vrstniki, jih silijo v tekmovanje. Družabno življenje jim poskušajo čim bolj omejiti, čustva ignorirajo kot moteča, prav tako željo po aktivnem raziskovanju sveta in po novem. Nasprotno. Učitelji pričakujejo, da se bodo uspešno učili zaprti v vedno iste prostore, pri rutinskih in ponavljajočih se dejavnostih.
Ključna vloga dopamina
Tisti, ki trdijo, da so najstniki agresivni, leni, užitkarski ali da so žrtve hormonskih neravnovesij, ne razumejo, da so burne spremembe delovanja njihovih možganov povsem naravne in zdrave za prihodnost posameznika in skupnosti, trdi ameriški profesor. Dobro je, če te lastnosti ohranimo čim dlje v odraslo dobo. Tako ostajamo vitalni.
»Adolescenca je ključ, s katerim narava mladostnikom omogoči, da odidejo od doma. Značilna je za vse kulture in vse sesalce. Ko antilopa doseže določena leta, v igri zdrvi v neposredno bližino leva in močno tvega; vse ne preživijo. A le tako se lahko pripravi na odraslo življenje in kot vrsta preživi. »Prav nič drugače ni pri ljudeh,« razlaga Siegel. Ključna snov, ki povzroča viharje v možganih adolescentov, je dopamin, snov ki »skrbi« za ugodje. Osnovna raven dopamina se v adolescenci zniža, najvišje ravni dopamina pa se dramatično povišajo. Za ohranjanje oziroma povečevanje ravni tega hormona najstniki potrebujejo vznemirjenje in novosti. To je dobro in slabo. Dobro je zato, ker jih pripravijo, da so odprti za spremembe in na strastno odkrivanje življenja, slabo zato, ker jih želja po dopaminskem zadovoljstvu sili v tvegano vedenje in v odvisnosti, ki temeljijo na potrebi po visoki ravni dopamina.
»Včasih je slišati, da se mladostniki ne zavedajo, kako nevarno je na primer voziti prehitro ali se opiti. Raziskave kažejo drugače: večina mladostnikov zna zelo dobro oceniti nevarnost. Še več. Pri tem so hiperracionalni: vedo, da obstaja velika verjetnost, da se vse srečno izteče. Tvegajo torej zavestno. Zakaj? Zato, ker morajo, ker jih v to sili naravna želja po ugodju. Odrasli lahko največ storimo, če omogočimo otrokom, da to željo uresničijo čim manj tvegano, na primer s športnim udejstvovanjem,« pojasnjuje Siegel. Pomemben je tudi pristop, ki upošteva značilnosti uma najstnikov. Raziskave so pokazale, da so odrasli povsem neučinkoviti, če poskušajo najstnike od nezdravih navad odvrniti z ustrahovanjem. Veliko bolj zaleže, če jim predočimo, kdo z mamili ali tobakom služi na njihov račun. Mladostniki namreč ne prenesejo manipuliranja s sabo.
Spremembe v razvoju možganov povzročijo tudi to, da se začne mladostnik v večji meri vključevati v vrstniško skupnost, da v njem nastajajo močnejša čustva in da se odmika od ustaljenih poti. Tudi te značilnosti najstnikove psihe so dobre in slabe obenem. To, da najstnikom vse več pomenijo bližina vrstnikov in njihovi pogledi, je dobro, ker tako oblikujejo odnose z drugimi, ki so dokazano najboljša podlaga za zadovoljno življenje v odraslosti. Slabo pa je, če se najstniki zaradi različnih razlogov preveč oddaljijo od staršev in drugih odraslih, ker se tako poveča tvegano vedenje. Podobno je s čustvi. Življenje, nabito s čustvi, je lahko polno energije in vitalnosti, lahko pa čustva povzročajo impulzivnost ali ekstremno odzivnost, ki vodi v duševno zmedo namesto v duševno srečo. Pri mladostnikih poteka viharjenje v možganih na oba načina.
Ko so mladostnikom pokazali fotografijo obraza z nevtralnim izrazom, so ga v veliki večji meri kot odrasli prepoznali kot sovražnega, aktivirali so se jim »čustveni« spodnji možgani. Pri odraslih informacije, ki pritekajo v »čustveno« amigdalo, praviloma pregleda »razumni« zgornji korteks in nato amigdalo obvesti na miren in razumen način. Obstaja pa tudi hitrejša pot, ki obide korteks in informacije pošlje naravnost v amigdalo. Pri mladostnikih je ta pot tudi v umirjenih okoliščinah pogostejša. To pomeni, da najstnikom »dvigne pokrov« tudi tedaj, ko za to ni pravega zunanjega vzroka. Dobro je, če to razumemo.
Kaj pomaga?
»Tako za mladostnike kot za odrasle velja, da se morajo naučiti zaznati silovita čustva in se nato z njimi spoprijeti: tako, da se nanje osredotočimo, jih opazujemo in poimenujemo. Poimenovanje po nekaterih raziskavah aktivira prefrontalni korteks in pomiri amigdalo. Predelovanje čustev vodi v integrirano delovanje leve »logične« in desne »čustvene« polovice ter spodnjih »bolj primitivnih« in zgornjih »bolj sofisticiranih« možganskih režnjev. Ko se ločeni pretoki možganskih informacij povežejo, kažejo raziskave, prihaja do samozavedanja, refleksije, načrtovanja, empatije, celo več moralnosti. Te procese olajša vsakodnevni »krožnik zdrave duševne hrane«. Siegel je nanj uvrstil sedem dejavnosti, ki znanstveno dokazano ohranjajo zdravo telo in močno psiho, obenem pa poskrbijo, da se možgani vse življenje spreminjajo tako, da so vse bolj integrirani. Vzeti si moramo čas za: spanje, šport, zbranost, zase, za počitek, igro in povezovanje z drugimi.
