Samomor je najhujša od vseh človeških tragedij, ugotavlja De Leo. Ne le da pogosto predstavlja epilog nevzdržnega trpljenja človeka, ki naredi samomor, temveč tudi vir neznosnih bolečin za vse bližnje, ki to izgubo doživijo. Svetovna zdravstvena organizacija je ocenila, da je bilo leta 2003 po vsem svetu 880.000 samomorov, kar pomeni da je bilo s tem dejanjem zaznamovanih štiri in pol milijona ljudi. Večina ljudi, ki živijo s posledicami samomora, neutrudno išče razlage za to dejanje, nekaj, kar bi jim pomagalo vzpostaviti mir v srcu.
Tudi pričujoča knjiga govori o ljudeh, ki so v poskusu samomora skoraj izgubili življenje, in o preživelih po samomoru, svojcih ljudi, ki so si vzeli življenje. Kot je pojasnil De Leo na tiskovni konferenci ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, je mogoče samomor raziskovati na dva načina: na način psihološke avtopsije, ko poskušajo bližnji človeka, ki si je vzel življenje, po smrti rekonstruirati psihosocialne okoliščine, lastnosti umrlega človeka, prisotnost bolezni, težav in drugih okoliščin, ki so doprinesli k samomoru. Ker govorijo preživeli po samomoru, je to njihovo razumevanje dogajanja. Drugi način raziskovanja tega fenomena je prek pripovedi posameznikov, ki jim samomor ni uspel in so preživeli po naključju, ko bi skoraj umrli. Take študije so zelo dragocene, a tudi zelo redke, je povedal De Leo. Da bi lahko bolje razumeli fenomen samomora in zastavili učinkovite načine intervencije pri preprečevanju samomora, bi morali imeti več takih primerov, ti pa bi morali izhajati iz lokalnega okolja. V svoji knjigi predstavlja deset zgodb ljudi, ki so samomor preživeli, in tri zgodbe svojcev, bližnjih po samomoru. Zgodbe so iz Avstralije in Italije. Zgodbe ljudi, ki so poskus samomora preživeli, govorijo tudi o tem, da je mogoče življenje kreirati tudi na novo. Svojci preživelih pa govorijo o tem, kako živeti naprej z bolečino izgube, ki nikoli ne izgine. Zgodbe pričajo tudi o pomembni vlogi impulzivnosti, psihiatričnih bolezni in stigmatiziranosti pri tovrstnem vedenju. Kot je povedal De Leo, se je polovica ljudi za samomor odločila v zadnjih 20 minutah, petina pa celo v zadnjih petih minutah pred poskusom samomora. To ne pomeni, da o tem dejanju prej niso razmišljali, a ti podatki kažejo, da je bila odločitev sprejeta hitro. Ozaveščanje o vplivu alkohola in impulzivnosti je zato pomemben dejavnik, kako preprečevati samomor.
Kot je v knjigi zapisala asistentka Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora, bo bralec, ki se bo poglobil v knjigo, samomor bolje razumel in o njem laže govoril. Če bo ob branju zgodb prepoznal stisko svojega znanca, prijatelja ali družinskega člana, bo knjiga dosegla namen. Če ga bo pisanje spodbudilo, da človeku v stiski tudi pomaga, pa bo presegla vsa pričakovanja. lo