Ko je nemški doktor biologije Stefan Lanka leta 2012 ponudil sto tisoč evrov tistemu, ki dokaže, da obstaja virus ošpic, se je študentu medicine Davidu Bardensu kar smejalo. Najprej si je od Lanke priskrbel pisno potrdilo, da s ponudbo misli resno, nato pa mu je poslal šest znanstvenih člankov o ošpicah. Vendar Lanka denarja noče izplačati. Še vedno trdi, da virus, ki povzroča ošpice, ne obstaja. Po njegovem mnenju so namreč ošpice posledica zastrupitve s kremami za negovanje kože, znak razstrupljanja telesa, ki poteka skozi kožo, ali pa psihosomatsko obolenje. Ali pa kombinacija vseh treh faktorjev. Vsekakor, je prepričan Lanka, pa je vse skupaj zarota farmacevtske industrije, ki z »lažnim« cepivom proti ošpicam ustvarja milijonske dobičke. Prepričan je tudi, da enako velja za črne koze in aids. Tudi teh bolezni naj ne bi povzročali virusi, ampak svetovna zarota. Bardensa, ki je vmes že diplomiral, je Lanka tako razjezil, da je proti njemu vložil tožbo. »Tega neodgovornega obnašanja nisem mogel več prenašati,« je povedal novinarjem nemškega Spiegla. Bardens zahteva od biologa denar, ki pa ga ne potrebuje zase. Namenil bi ga za programe cepljenja v tretjem svetu. »Če bi na koncu nasprotnik cepljenja financiral takšno akcijo, bi bilo to res šarmantno,« pravi zdravnik.
Bes mladega zdravnika
Včeraj sta se po poročanju časopisa Schwäbische Zeitung oba udeležila obravnave na sodišču v Ravensburgu, kjer sta predstavila vsak svoje argumente. Poglavitno naj bi bilo sicer vprašanje, ali je Lanka dejansko ponujal denar za dokaz obstoja virusov. A po poročanju Spiegla bo sodnica presojala tudi širše vprašanje: ali so dokazi o virusu ošpic, ki jih je predložil zdravnik Bardens – med drugim je priložil tudi brošuro Svetovne zdravstvene organizacije WHO – verodostojni. Odločitev naj bi padla 24. aprila.
Nasprotovanje cepljenju in prepričanje, da je farmacevtska industrija ves svet »nategnila«, je globalen pojav. V razvitem svetu je število staršev, ki ne želijo cepiti svojih otrok, tolikšno, da epidemologi že opozarjajo na probleme. Delež otrok, ki niso cepljeni, je prevelik, da bi bila borba z boleznimi lahko uspešna. Ameriški časopisi, dostopni na spletu, pišejo o starših, ki otrok niso cepili in so njihovi otroci hudo zboleli. Starši se za cepljenje večinoma ne odločajo, ker so prepričani, da je nevarnost neželenih učinkov – ki jih nihče ne zanika, a so zelo redki – večja od koristnosti cepiva. Dejstvo je, da je ob precejšnji precepljenosti populacije nevarnost, da bi necepljeni otroci zboleli, relativno majhna. A zgodi se tudi, da zbolijo in umrejo. V Nemčiji so na državnem inštitutu za varovanje zdravja Roberta Kocha obenem prepričani, da bi pri najmanj petindevetdesetodstotni precepljenosti lahko ošpice sčasoma tudi izkoreninili. A tolikšne precepljenosti ne morejo doseči, za kar krivijo tudi »strokovnjake«, kakršen je Lanka. Bardensa, ki je sam doživel, da je njegova štirinajstletna pacientka zaradi komplikacij ob okužbi z virusom ošpic umrla, to po poročanju Spiegla spravlja v bes.
Ihan: To je narcistična motnja
V Sloveniji je med tistimi, ki zavračajo cepljenje, najbolj izpostavljeno Društvo za svobodo odločanja Svood. »Cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam je nevarno, ker vsebuje nevarni sestavini neomicin in želatino,« opozarjajo na svoji spletni strani. »Povzroči lahko hude stranske pojave in trajne okvare zdravja, v redkih primerih celo smrt. Univerzalno cepljenje vseh otrok s cepivom je nepotrebno, ker bolezni, proti katerim cepimo – ošpice, mumps in rdečke –, za zdrave otroke niso nevarne bolezni.« Prebolele bolezni v otroški dobi prinašajo celo koristi, pravijo: otroci pridobijo kakovostno imunost, ki jih varuje v odrasli dobi.
Imunolog Alojz Ihan pravi, da je takšna drža nesmiselna, saj nima znanstvene osnove. »Koristnost cepljenja z uradno potrjenimi cepivi pa je znanstveno dokazana.« Vendar uradne statistike o posledicah zavračanja cepljenja ni, zato tudi statističnih argumentov, ki bi morebiti prepričali starše, da bi se vendarle odločili za cepljenje, ni. »Zdi se mi, da je problem predvsem v narcističnem odnosu do družbe in civilizacijskih pridobitev,« pravi Ihan. »Nekateri ljudje so prepričani, da lahko zavračajo določene vidike moderne družbe, medtem ko s pomočjo drugih zelo udobno živijo.« Ihan opozarja, da se v primeru cepljenja to dogaja na škodo otrok, ki jim zaradi odločitve staršev preti nevarnost, da bi resno zboleli.
V Sloveniji je po Ihanovih podatkih zoper starše, ki ne želijo cepiti svojih otrok, trenutno odprtih tisoč petsto inšpekcijskih in sodnih postopkov. Naš sogovornik pa je pri tem kritičen tudi do zakonodaje: ta namreč staršem ne omogoča, da bi odgovornost za posledice, če se ne odločijo za cepljenje, takoj prevzeli na svoja pleča. Namesto tega se po »uradni dolžnosti« znajdejo v preiskovalnih postopkih. »To zelo bremeni sodni in inšpekcijski sistem in zgolj odlaga končno odločitev.« Predvideti je mogoče, da lahko država na koncu starše denarno kaznuje, a s fizično prisilo, da bi otroke vendarle cepili, bržkone ne more prodreti.
Ihan se pri tem ne strinja z interpretacijo, da nasprotniki cepljenja predstavljajo neposreden problem za skupnost. »V resnici za tiste, ki so cepljeni, nevarnosti ni. Gre zgolj za nekakšno motnjo v sistemu.« Res pa je, kar ugotavljajo v Nemčiji – da se zaradi tistih, ki si »dovolijo« zboleti, veriga okužb nadaljuje.