Težave in z njimi povezane stiske so normalen sestavni del partnerskega odnosa. Zagotovo pa je ključno vprašanje, kako se partnerja odzoveta oziroma spoprimeta z različnimi težavami in z njimi povezanimi čustvenimi bolečinami.
Tukaj se lahko vprašamo: ali sta partnerja sposobna na spoštljiv način, brez poniževanja in sramotenja, razrešiti nastale težave? Ali sta se sposobna slišati, razumeti in začutiti ob različnih preizkušnjah in z njimi povezanimi stiskami v partnerskem odnosu? Pogostokrat pa so predvsem pomembna osnovna vprašanja: ali sta si sposobna vzeti čas za pogovor? Ali imata določen prostor, kjer se bosta pogovarjala? Ali se sploh znata pogovarjati? Ali si dovolita premagati strah in se čustveno drug drugemu odpreti prek pogovora?
Umik v svoj svet
V partnerskem odnosu, kjer je premalo pogovora, skoraj zagotovo pride do težav, ki se lahko kažejo v različnih konfliktih, nerazumevanju, tekmovanju, pripisovanju krivde, ne nazadnje pride tudi do čustvene in pogostokrat še telesne izčrpanosti. Ko doseže stanje izčrpanosti, si pogostokrat eden izmed partnerjev ne želi več nenehnih prepirov in konfliktov, zato se odloči, da partnerja sicer fizično ne bo zapustil, temveč se bo preprosto čustveno umaknil. Po tem čustvenem umiku si lahko eden izmed partnerjev »zgradi svoj svet«, v katerem se počuti osamljenega, žalostnega in jeznega, vendar je prepričan, da so vsa ta občutja manj boleča in predvsem manj nevarna kot nenehni prepiri in konflikti, ki se nikoli ne končajo. Temu po navadi sledi tudi umik drugega partnerja, ki med partnerjema še poveča čustveno oddaljenost.
Čeprav na zunaj odnos deluje veliko bolj umirjen, lahko rečemo, da obojestranska oziroma včasih celo enostranska čustvena odtujenost med partnerjema praviloma pomeni začetek konca partnerskega odnosa. Tako lahko rečemo, da so zmerni prepiri in konflikti v svojem temelju in globljem pomenu kazalnik, da si partnerja, pa čeprav na neprimeren način, še vedno prizadevata izboljšati partnerski odnos. Čustvena odtujenost na eni ali na obeh straneh pa pomeni, da sta se partnerja ne neki način odločila, da se ne bosta več trudila za partnerski odnos, ker sta obupala nad tem, da se njun partnerski odnos lahko izboljša.
Odtujenost, najpogostejši vzrok za prevare v partnerskem odnosu
V obdobju čustvene odtujenosti sta partnerja pogostokrat zelo čustveno razbolela, saj sta na neki način obupala nad tem, da bi ju partner lahko sprejel, razumel, začutil in imel rad. Posledično se lahko oba ali eden izmed partnerjev v svoji stiski in težkih občutjih osamljenosti, žalosti, obupa in jeze zateče k »tretji osebi«. Ta nova oseba je na začetku lahko zgolj prijatelj(ica), ki je pripravljen(a) poslušati in potolažiti. Vendar se pogostokrat zgodi, da se to začetno prijateljstvo lahko sčasoma razvije v zelo močno zaljubljenost. Ta nova zaljubljenost začasno prekrije boleča občutja osamljenosti, nemoči, jeze in obupa, s katerimi se posameznik sooča v partnerskem odnosu, saj novi odnos na začetku obljublja ravno tisto, za kar ima občutek, da mu partner(ica) noče, ne zna ali iz kakršnega koli razloga ne more dati. Tako se posameznik (-ca) ob »tretji osebi« počuti spet »živ(a)«, razumljen(a), slišan(a) in vreden (-na) ljubezni. Tukaj je treba poudariti, da so tovrstna partnerska razmerja, ki svojem bistvu pomenijo beg pred stisko v partnerskem odnosu, praviloma zelo kratka. Po navadi gre za kratkotrajna lepa in vzhičena doživetja, ki pa sčasoma zbledijo in prinesejo še večjo stisko za partnerja, ki se je podal v novo razmerje. Saj je bilo zaradi teh kratkotrajnih navideznih lepih doživetij poleg vseh nesoglasij in odtujenosti načeto še zaupanje, ki pa je temelj vsakega partnerskega odnosa.
Kaj narediti v primeru čustvene odtujenosti
Do čustvene odtujenosti med partnerjema nikoli ne pride z danes na jutri, temveč je praviloma posledica dolgotrajnih prepirov, nesoglasij in nerešenih konfliktov. Kar pomeni, da se morata partnerja najprej začeti zavedati, da težave v partnerskem odnosu ne rešujeta na pravi način. Seveda se mora vsak partner najprej sam pri sebi vprašati, kaj je počel narobe, in za tovrstna napačna dejanja prevzeti odgovornost ter prositi drugega partnerja za odpuščanje. Ob tem, ko si partnerja priznata in spregovorita o svojih napakah, je čas, da spregovorita tudi o stiskah in bolečinah, ki sta si jih povzročila. S tem se bo skoraj zagotovo začela počasi zmanjševati čustvena odtujenost med partnerjema, saj bosta začutila občutke zaupanja, ranljivosti, sočutja in pripadnosti, po katerih oba tako hrepenita.
