Odziv je bil neverjeten. V nekaj tednih je stran všečkalo skoraj pol milijona ljudi, spodbudne besede in lepe želje so deževale iz celega sveta. Deček, ki je imel manj kot odstotek možnosti, da se bo rodil živ, je v trenutku združil ljudi. Civilizacijske, verske, kulturne, politične in še kakšne v običajnem svetu nepremostljive razlike so postale nepomembne. Vsi so dihali za isti cilj: da bi mu uspevalo življenje. Splet je ustvaril religijo brez imena in predpisanih obredov, ki je potem, ko se je njeno poslanstvo končalo, preprosto izzvenela.
Po kontrolo nad nevzdržnim k neznancem
Dr. Zvezdana Snoj (na fotografiji spodaj), dr. med., specialistka psihiatrije, predstojnica Oddelka za psihoonkologijo, pojasnjuje, da huda bolezen pri posamezniku pogosto prinese občutek ranljivosti in izgube kontrole nad svojim življenjem. Ljudje, ki so bili do tedaj večinoma zdravi, ko izvedo za svojo diagnozo, lahko doživijo hudo stisko, ki je marsikdo ne uspe predelati. Začne se tudi zahteven proces zdravljenja, pri katerem morajo aktivno sodelovati, ki mu morajo slediti, če želijo ozdraveti, in na katerega ne morejo veliko vplivati. Izgubljeni občutek kontrole nekateri zato poskušajo pridobiti na način, da se vključujejo v različne aktivnosti in okolja okolje (zelo pogosto virtualno), ki jim na videz omogoča povrnitev občutka kontrole nad nevzdržno situacijo. Prav tako nekateri posamezniki, soočeni z hudo življensko stisko, zaznavajo potrebo, da bi v psihološkem smislu delali na sebi, da bi si naredil življenje bolj kakovostno in znosno oziroma prijetno. Vendar se 
Pri optimistih manj stranskih učinkov
Ljudje pravijo, da se jim je življenje obrnilo na glavo, ko so izvedeli za diagnozo, in marsikdo se ob tem zelo prestraši za svoje življenje. "Od družinskih članov zelo pogosto pričakujemo, da bodo bolniku nudili podporo, spregledamo pa, da so družinski člani lahko tudi sami zelo hudo prizadeti. Včasih bolj kot bolnik sam. Dogaja se celo, da bolnik strokovne pomoči zaradi duševne stiske ne potrebuje, potrebujejo pa jo njegovi svojci," pravi Snojeva. Globoko notranje prepričanje, da bodo premagali bolezen, lahko vpliva na izid zdravljenja. Vendar ne smemo pozabiti, da nekdo lahko navzven daje vtis, da je zelo optimističen, pa je to samo vloga, ki jo igra zaradi svojcev in prijateljev. »Duševno in telesno sta med seboj naločljivo povezana. Če bolnik v sebi dejansko ne dvomi, da bo ozdravel, mu je to v veliko pomoč. In obratno. Če že na začetku dvomi, da bo ozdravel, ali celo verjame, da ne bo, pa lahko pričakujemo, da se tudi telo odzove v tej smeri. Študije so tudi pokazale, da so imeli bolniki, ki so s pozitivnim pričakovanjem sprejemali kemoterapijo, manj stranskih učinkov,« pojasnjuje sogovornica.
Namesto veselja - stiska
Zanimivo je, da največ bolnikov pomoč zaradi duševne stiske potrebuje, ko je telesno zdravljenje že končano ali se končuje. Ko njihova okolica in tudi sami od sebe že pričakujejo, da bi si pravzaprav morali oddahniti in se z veseljem vrniti v normalno življenje. »Gre za to, da so bolniki ob diagnozi doživeli stisko, ki pa je niso uspeli predelati, saj so vso energijo vložili v zahteven in naporen proces zdravljenja. Mnogi sploh niso imeli časa predelati dejstva, da so zboleli. Ko pa je proces zdravljenja končan, težje sprejemajo dejstvo, da so ponovno zdravi, če na začetku sploh niso utegnili predelati dejstva, da so zboleli,« pojasnjuje Zvezdana Snoj.
Vera v molitev
Redovnica Vida Tomažič je prepričana, da je temu tako. »Vera pomaga, če se oseba zaveda, da ni v njeni moči, da ozdravi, pač pa da se prepušča na nek način, da se lahko zgodi tudi drugače, kot misli. Ljudje že v zdravih odnosih, kaj šele v bolezni, potrebujemo neko skladno pomoč. Bodisi bližnjega bodisi presežnega. Molitev lahko ozdravlja, da, ampak le, če se oseba zaveda, da v sebi ne zmore vsega. Je pa v veliko pomoč, če oseba res zaupa, da obstaja nekdo, ki jo spremlja in ki ji daruje tako sončne kot senčne strani življenja. Če se s tem sooči realno, ji je molitev dejansko v veliko pomoč. Vendar pa je ob tem obvezno sodelovanje s stroko, ki obvladuje ostali dve področji. To pa je medicina.« Zvezdana Snoj pa pravi: »Če molitev razumemo kot neko intimno dejanje, v katerem se človek poglobi vase, si umiri misli, se umakne iz kaotične situaciji, v kateri se je znašel in na nek način pride v stik s svojo notranjostjo oziroma poišče povezavo med telesno sfero z duševnim in duhovnim v sebi, zagotovo pomaga, da se na nek način odmakne in pride v stik s svojimi čustvi in občutenji. Tako dejanje seveda ne more škodovati. Prav nasprotno.«
Psihopreventiva na pohodu
Številne razvite družbe so že sprejele, da je vlaganje v duševno zdravje predpogoj za telesno zdravje. Vendar v slovenski kulturi to še ni zaživelo. Pri nas je »duševno« še vedno zelo stigmatizirano. Večina ljudi okolici veliko prej in laže pove, da imajo raka, kot to, da so v duševni stiski npr. da trpijo zaradi tesnobe in depresije. Zvezdana Snoj pravi: »V prihodnosti bo zagotovo tudi medicinska znanost šlo v smer razvoja novih paradigm, tudi v smislu aktivacije naših notranjih moči za samo zdravljenje. Danes pogosto slišimo izraz, da se je nekdo čudežno pozdravil. Vendar verjetno gre v bistvu za aktivacijo naših notranjih mehanizmov, ki jih z znanjem, s katerim razpolagamo, še ne znamo prepoznati in ustrezno ovrednotiti razložiti. Nosimo jih v sebi, ne znamo pa jih v ustreznem trenutku sprožiti. Zagotovo pa so v nas in nam lahko pomagajo obvladovati bolezen. Menim, da bi za nas vse bilo izjemno koristno, če bi se zavestno usmerili v aktivno delo na mentalni higieni v smislu preventivnega dela na sebi in sprotnega razreševanja naših notranjih stisk in konfliktov pod vodstvom za to primerno usposobljenih strokovnjakov."
