Špela Loti Knoll je najprej diplomirala iz oboe na glasbeni akademiji v Ljubljani, nekaj časa igrala po orkestrih, v nekem trenutku pa je to ni več zadovoljevalo. »Želela sem preseči, da le sedim in igram napisano glasbo, hotela sem bolj humano med ljudi.« Tako je naletela na študij glasbene terapije na Univerzi v Cambridgeu v Veliki Britaniji. Danes oboo igra le za hobi, uči na glasbeni šoli v Kranju in projektno sodeluje s skupinami za staro glasbo, najprej pa je glasbena terapevtka.
Prvi študij glasbene terapije
Claudia Knoll, pianistka in kitaristka, je glasbeno terapijo v Nemčiji študirala že dodiplomsko, spoznali pa sta se v povojni Bosni in Hercegovini, kjer je Špela vodila humanitarne projekte glasbene terapije z otroki. Že takrat jima je na pomoč priskočila nemška fundacija Andreas Tobias Kind Stiftung, ki je njuno delo potem spremljala tudi v Sloveniji in vmes sofinancirala Claudiin magistrski študij za supervizorja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od nedavna, ko sta se odločili, da tudi v Sloveniji vpeljeta študij glasbene terapije, pa jima stojijo ob stani kot glavni meceni. Med podporniki sta tudi prof. dr. Eckhard Weymann, ki vodi študij glasbene terapije v Hamburgu, ter prof. dr. Avi Gilboa, ki vodi tak študij v Izraelu.
Dolga leta sta se trudili, da bi ta študij vpeljali v že obstoječe programe slovenskih univerz, a zaradi negotove situacije v visokem šolstvu do učinkovitih dogovorov ni prišlo. Zato se oktobra za prvo generacijo glasbenih terapevtov študij začenja na Inštitutu Knoll s študijem glasbene terapije, terapevtskim delom ter supervizijo in svetovanjem.
Iz glasbenika v terapevta
»Dober glasbeni terapevt si izključno takrat, ko si dober tudi kot glasbenik. Glasbo moraš imeti pod kožo, vendar ko se odločiš za glasbeno terapijo, se je treba obrniti še intenzivno v terapevtsko smer,« razmišlja Špela. Takrat na prvem mestu ni več inštrument, temveč človek in odnosi.
Na vprašanje, ali lahko glasbeno terapijo enačimo s psihoterapijo, Špela odgovarja, da je znotraj glasbene terapije možen razmislek tudi o psihoterapiji, zahteva pa to bolj poglobljen pristop. In njuna metoda, tako imenovana aktivna glasbena terapija, se teoretsko naslanja prav na psihoterapijo oziroma teorije, ki se navezujejo na odnose. »Vendar gre pri psihoterapiji za verbalno, pogovorno metodo, medtem ko glasbeni terapevti s klienti v prvi vrsti komuniciramo neverbalno, prek glasbenega izraza, igranja inštrumentov, ustvarjanja glasbe. Neverbalno komuniciranje bolj posega v naše nezavedne vzorce, kar je dobra podlaga za učinkovite terapevtske akcije.« Claudia, ki je praktično edina supervizorka v Sloveniji za glasbene terapevte in druge strokovnjake, ki se ukvarjajo s pomočjo z umetnostjo, pa dodaja, da je poleg akcije, ki je glasbena improvizacija, na koncu pomembno tudi pri njuni glasbeni terapiji ubesediti in reflektirati, kaj se je dogajalo.
Glasba je v tem primeru le pripomoček, prek katerega se pride do informacij, do stika z ljudmi na nekoliko drugačen način. Špela: »Marsikaj je težko povedati, morda niti ne vemo, kje točno tičijo naše tegobe; vendar skozi spontano glasbeno improvizacijo lahko pride iz človeka marsikaj zastrtega. Način improvizacije pomeni, da vsak iz nekega notranjega vzgiba dela glasbo in s tem že sporoča, kdo je, zakaj to dela, zakaj tako igra.«
Med čustveno ranjene ljudi
Eno pomembnih področij, na katerih delajo glasbeni terapevti v tujini, so klinike – psihiatrične, nevrološke, pediatrične. Pri nas to prakso zadnjih sedem let vpeljujeta ravno Špela in Claudia. »Če delaš po klinikah, moraš poznati tudi diagnoze, kakšna zdravila prejemajo bolniki in kako delujejo,« pravi Claudia. Ta teden je denimo obiskala onkološki oddelek na Pediatrični kliniki v Ljubljani. »Ko pridem na oddelek, nikoli ne vem, kako bo, kdo bo tam. Otroci so lahko v drugih obravnavah, pridejo za nekaj dni na kemoterapijo in gredo domov, zelo redko mi uspe sestaviti skupinico več otrok. Njihove potrebe in težave so različne. Včasih sem ob postelji, včasih pridejo v sobo, ki jo pripravim v terapevtske namene, zato gre za obliko odprte terapije, ker se je treba prilagajati situaciji.«
Redno dela tudi z majhnimi skupinami otrok v vrtcu v Bohinjski Beli; to so otroci, ki običajno nimajo posebnih diagnoz, so pa morda bolj plahi ali nekoliko bolj nagnjeni k razvoju vedenjskih težav, doživljajo krizne trenutke zaradi razmer v družini ali kaj podobnega. Predvsem je želja staršev, da se vključijo v terapijo, in jo sami financirajo.
Varen terapevtski prostor
V varno hišo na Gorenjskem hodita že sedem let, najprej dobrodelno, a ker je tamkajšnja direktorica prepoznala učinkovitost njunega dela, so se našla tudi sredstva. Posamično delata z otroki, mamami pa tudi z novimi družinami – mamami z otroki. Otroci so običajno bolj odprti za improvizacijo in hitro sprejmejo ponudbo, ženske pa so takrat v hudi stiski in niso vedno najbolj navdušene nad kakšno takšno dejavnostjo, so pa takrat terapije najbolj potrebne. Na terapiji je prostor, da se odmaknejo od problemov, se počutijo varne in pustijo prostor tudi za čustva. »Še manj je po navadi prostora za čustva otrok: ne strinjajo se vedno, da so mame odšle in jih odpeljale od doma, od očeta, prijateljev. Vse te stvari potem pridejo na krožnik in redko se v teh skupinah veselo prepeva. Veliko je razbijanja, skozi katero manifestirajo svoje nezadovoljstvo,« opisuje Claudia.
Dela za glasbene terapevte pa je še veliko, sami sta že delali tudi z zasvojenci, mladostniki s psihičnimi problemi, v sirotišnicah, centrih za otroke in odrasle s posebnimi potrebami, materinskih domovih. Ampak kot pravi Špela: »Ni se preveč igrati z glasbo, ker dejansko globoko dostopa do naših čustev, in terapevt mora vedeti, koliko sploh lahko odpre človeka in kdaj je treba stvari terapevtsko zapreti. Res pa je, da včasih glasba kar sama poskrbi za vse.«
