Klinični psiholog, poslovni svetovalec in avtor številnih svetovnih uspešnic iz Portlanda, dr. Albert J. Bernstein na podroben, strokoven, hkrati pa preprost in humoren način predstavi lastnosti petih tipov te osebnostne motnje, različne situacijske primere in kontrolne sezname, po katerih se ti tipi čustvenih vampirjev prepoznajo, pa tudi različne vrste terapij in samopomoči, s katerimi si posamezniki lahko pomagajo. Antisocialne, narcistične, histrionične, obsesivno-kompulzivne in paranoidne vampirje je treba najprej prepoznati, da bi se ljudje okrog njih ustrezno zaščitili pred njihovim čustvenim izsesavanjem, še posebno ko se jim iz osebnih ali profesionalnih razlogov ni mogoče izogniti. Zato avtor ob opisih posameznih tipov vampirjev ponuja tudi različne možnosti zaščite.
Osnovni skupni imenovalec tovrstnih osebnostnih motenj je čustvena nezrelost (po avtorjevem prepričanju sta zrelost in duševno zdravje ena in ista stvar), ki posameznika potiska nazaj v infantilno obdobje, ne da bi se sam tega zavedal, zaradi česar vselej išče vzroke za lastno nezadovoljstvo v drugih. Po definiciji se vampirji namreč ne vidijo v ogledalu. Ali kot zapiše avtor, njihovi vzorci obnašanja »izvirajo iz dejstva, da doživljajo svet drugače kot drugi ljudje. Njihovo dojemanje sveta je izkrivljeno s hrepenenjem po otročjih in nedosegljivih ciljih. Želijo si popolne in ekskluzivne pozornosti vseh. Pričakujejo popolno ljubezen, ki zgolj daje in nikoli ničesar ne zahteva nazaj. Želijo si življenja, polnega zabave in vznemirjenja, in tega, da kdo drug poskrbi za vse, kar je dolgočasno in težavno. Vampirji so navzven sicer videti kot odrasli, vendar so v sebi v resnici še vedno majhni otroci«.
Vemo, da je z vampirizmom zaznamovane posameznike najti povsod, tudi med menedžerji, politiki, zdravniki, umetniki in drugimi poklici, ki zaradi voditeljskega položaja in intenzivnega dela z ljudmi še toliko bolj zahtevajo čustveno zrelost. Posebna dimenzija se pojavlja tudi v partnerskih odnosih, kar zna biti za »žrtev« še posebej naporno in dolgoročno škodljivo. Avtor se v knjigi prav tako dotakne dileme, kaj storiti, če bo bralec v knjigi prepoznal sebe. Ker se, kot pravi, vsi malce nagibamo k osebnostnim motnjam, v samoprepoznanju določenih lastnosti, ki sodijo v ta ali on tip čustvenega vampirja, ne vidi posebnega alarma. Je pa mnogo bolje, da posameznik to prepozna, kot pa da ne bi imel nikakršnega uvida vase. Lahko si pomaga s terapevtskimi pristopi, ki so navedeni ob koncu vsakega poglavja in odgovarjajo posameznemu vampirskemu tipu, ali pa poišče primernega terapevta oziroma terapevtsko tehniko.
Knjiga ima precejšnjo vrednost ne le zaradi široke razgrnitve problematike, o kateri se še vedno premalo govori in piše, ampak tudi zato, ker je meja med duševnim zdravjem in odkloni od njega v sodobnem svetu vedno bolj zabrisana, spričo česar sta potrebni toliko večja informiranost in znanje, ki ju ta isti čas prav tako ponuja v izobilju. vo