V Slovenijo je z Marušičevim intervencijskim zakonom do letošnjega marca prišlo že 130 tujih zdravnikov. Kaj so po vašem mnenju glavni razlogi med srbskimi zdravniki za iskanje službe v Sloveniji?

Dejstvo je, da v Srbiji ni služb za mlade zdravnike. Potem je tu negotovost, ko morda imajo službo za določen čas in ne vedo, kako bo v prihodnje. V mojem primeru je bila zelo pomembna ambicija, rad bi se specializiral na področju, ki me zanima. Mislim, da mnogi tako razmišljajo. Šele potem prideta denar in zaslužek. Ne gre za takšno razliko, kot si nekateri predstavljajo, stroški življenja so tu namreč sorazmerno višji. Glavna razloga sta torej izziv in ambicija. Za vsakega mladega človeka je lepo, da sploh ima priložnost poskusiti.

Zdi se, da ste ujeli zadnji vlak, saj nobena slovenska bolnišnica ne plačuje več pripravništva tujim zdravnikom.

Res je. Zdaj pripravništvo plačujejo le še slovenskim zdravnikom. Verjetno je država s tem ukrepom želela omejiti priliv tujih zdravnikov v Slovenijo. To lahko razumem, je pa dejstvo, da je to vsem zelo otežilo prihod. Že takrat je bila novomeška bolnišnica ena redkih, kjer so plačevali pripravništvo, tako da sem imel kar srečo.

Slovensko zdravstvo je bilo zaradi varčevalnih ukrepov v treh letih ob tristo milijonov evrov. Kako ste občutili krizo v slovenskem zdravstvu?

Plačo so zmanjšali tudi meni, vendar tega ne občutim v taki meri kot starejši specialisti, ki so v višjem plačilnem razredu. Kljub vsemu je pri vas še vedno bolje. Ne le v finančnem smislu, temveč tudi glede pogojev dela, možnosti izpopolnjevanja ... Tisti, ki bi radi več zaslužili, gredo raje v Skandinavijo, Švico, Nemčijo, tudi ZDA. Je pa vse skupaj veliko lažje, ko je denarja več. Ko ga ni, so mogoče vsi bolj nervozni.

Slovenija se je zdravnikom iz tujine odprla zaradi pomanjkanja domačih zdravnikov, zdaj pa mlajši slovenski zdravniki čedalje težje najdejo zaposlitev v domovini.

Očitek, da zdravniki iz Srbije jemljemo službe mladim slovenskim zdravnikom, je stereotip, ki ga zadnje čase občutim predvsem med mlajšimi kolegi, kar je normalno, saj iščejo službo in mi smo konkurenca. A je to, tako kot na vsakem trgu, v vsakem poklicu, pozitivna konkurenca in se je ni treba bati. To je lahko samo pozitivno za Slovenijo in njen zdravstveni sistem. Naša velika prednost je, da govorimo srbohrvaško. V ambulanto pogosto pridejo bolniki, ki živijo tukaj deset, dvajset let in več, pa se niso tako dobro naučili slovenščine, ker njihov poklic tega od njih ni zahteval. Zato pride to zelo prav pri pregledu, pri pogovoru s pacientom. Ni jezikovne ovire. Starejši slovenski kolegi seveda dobro razumejo ta jezik in ni takega problema, pri mlajših pa je drugače. Mislim, da bi lahko v tem smislu gledali na nas kot na dodano vrednost.

Šolanje enega zdravnika stane ogromno. Denar, ki so ga v našo izobrazbo investirali v Srbiji, smo prinesli sem. Je v naših glavah, v naših rokah, v naši izobrazbi. In prišli smo sem. Zastonj. Celo plačali smo vse takse, opravljanje izpitov, tečaj slovenščine. Vse skupaj traja leto ali dve, kar ni majhna žrtev. Ne bi rad, da bi me narobe razumeli – seveda sem zadovoljen in hvaležen za to priložnost, a bi poudaril, da pri tem ne gre le za enostransko korist.

Pred prihodom vala tujih zdravnikov je bila v Sloveniji precejšnja skepsa glede njihovega znanja slovenščine. Zahtevano stopnjo znanja jezika sicer določi delodajalec. Kako je bilo v vašem primeru?

V novomeški bolnišnici so zahtevali visoko raven znanja slovenščine. Pred prihodom v Slovenijo sem hodil na tečaj slovenskega jezika v Novem Sadu. Tudi sicer mislim, da so se zdravniki v veliki meri odločali za opravljanje tečaja pred prihodom v Slovenijo, tako je bilo pri večini mojih kolegov iz Srbije. Tega smo se lotili zelo resno, ker smo se zavedali, kako pomembno je to. Odlično poznavanje jezika je nujno, že zaradi same komunikacije z bolnikom, pa tudi pisanja izvidov.

Omenili ste, da želite v Sloveniji opravljati specializacijo. Katero področje vas zanima?

Najbolj me zanima kirurgija, zato sem tudi prišel sem. Doma te možnosti nisem imel in domnevam, da je ne bi nikoli dobil. Saj veste, zveze, politika, nepotizem ... Morda kdo misli, da pridejo sem le zdravniki, ki doma ne najdejo službe, ker so bili slabši študenti in so posledično manj usposobljeni. To absolutno ni res. Pri nas je vse odvisno od zvez, veliko uspešnih študentov ima pozneje težave pri iskanju službe.

Se nameravate po opravljeni specializaciji vrniti v Srbijo?

Če sem povsem iskren, ne vem. Specializacija traja pet do šest let, po pogodbi bom moral v novomeški bolnišnici delati še enkrat toliko časa še. Vsega skupaj torej deset, dvanajst let, zato je težko razmišljati tako daleč vnaprej.

Pogrešate domovino?

Pravzaprav nisem tako daleč od doma. Od Novega mesta do domačega kraja porabim z avtomobilom slabe štiri ure, tako da nimam občutka, da bi bil prav daleč. Včasih niti nimam občutka, da sem v tujini. Slovenija je čudovita dežela. Vsi moji vtisi so zelo pozitivni. Spoznal sem veliko novih prijateljev, veliko prostega časa preživim s Slovenci, čeprav je tu tudi ogromno ljudi iz Srbije. Morda ste Slovenci sprva res malo bolj zaprti, toda ko človeka spoznate in sprejmete, ste zelo sproščeni.