Andreja je gospa srednjih let, ki je že od konca srednje šole zaposlena v javni upravi. Svoj prosti čas je leta namenjala dodatnemu izobraževanju in izpopolnjevanju. Da bi postala kar se da uspešna na svojem področju, se je v življenju veliko stvarem odrekla. Ob koncu magistrskega študija so jo premestili na delovno mesto, primernejše njeni na novo pridobljeni izobrazbi. Kmalu zatem se je na novem delovnem mestu začelo trpinčenje – tako od zgoraj (nadrejeni) kot od spodaj (sodelavka).
Novi šef ji ni dajal jasnih navodil za zahtevne naloge, v delovnem okolju je bilo polno laži in manipulacij, ki jih je o Andreji širila njena sodelavka. Občutno se je povečal tudi obseg njenega dela, ki ga je morala opravljati tudi zvečer in ob koncih tedna, da je lahko končala v rokih. Ker je čutila, da se bo psihično zlomila (začele so se pojavljati zdravstvene težave), je po enem letu dela na novem delovnem mestu zaprosila za premestitev nazaj, od koder je prišla. Njeni prošnji so ugodili, v svojem starem delovnem okolju se dobro počuti, obžaluje pa, da se strokovno ne more bolj razvijati in v polnosti izkoristiti pridobljenega znanja pri svojem delu.
Več nasilja v strogo birokratiziranih okoljih
Mag. Nada Bele, zakonska in družinska terapevtka stažistka, pravi, da je »psihično nasilje na delovnem mestu za žrtev travmatična izkušnja, ki jo zaznamuje in zmanjša njeno funkcionalno delovanje na različnih področjih njenega življenja«, zato pogosto potrebuje pomoč. Med drugim jo lahko dobi tudi v skupini za samopomoč, ki jo v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino v središču Ljubljane vodi Beletova. Žrtve mobinga namreč pogosto občutijo precejšnje psihične, psihosomatske, zdravstvene in socialne težave: različne bolečine, motnje spomina, depresija, nemoč, obup, žalost in jeza. Med drugim se lahko poslabša kakovost njihovih medosebnih odnosov, zmanjša se lahko tudi njihovo samospoštovanje. Poleg tega pa, kot pravi Beletova, »posameznik ne more razviti svojih talentov in ne more biti uspešen pri dolgoročnem opravljanju svojega dela, saj v neugodnih razmerah porabi večino svoje energije za obvladovanje stresa na svojem delovnem mestu in za ustrezno regulacijo lastnih negativnih čustev«.
Nasilje na delovnem mestu je po besedah zakonskega in družinskega terapevta Edina Durakovića najbolj razširjeno v strogo birokratiziranih kolektivih – v državnih upravah in javnih zavodih, kamor med drugim spadajo šolstvo, zdravstvo, sodstvo, vojska, policija itd. Naš sogovornik dodaja, da so najranljivejše skupine ženske (predvsem mlajše), tako imenovani pridni delavci, novi in manj izkušeni člani kolektiva ter starejši zaposleni pred upokojitvijo.
Po besedah strokovnjakinje na tem področju Tatjane Arnšek z Inšpektorata RS za delo lahko trpinčenje na delovnem mestu prepoznamo večinoma po socialnih kazalcih na področju komuniciranja, socialnih stikov, družbenega ugleda, kakovosti delovne in življenjske situacije in na področju zdravja. Nasilje na delovnem mestu ima močno psihično komponento, osredotoči se lahko na kogar koli, nasilje se veže na zavist, ljubosumje, prezir in občutek ogroženosti od uspešnejših in sposobnejših ljudi. Trpinčenje je sestavljeno iz navidezno nepovezanih in zunaj konteksta nepomembnih ter sočasnih incidentov. Osredotoča se na trivialni kriticizem, stalno nezadovoljstvo, obrekovanje, minimaliziranje dosežkov delavca in napadalno komunikacijo.
V Sloveniji več groženj, manj besednih žalitev
Trpinčenih, spolno ali kako drugače nadlegovanih je v Sloveniji vsako leto več. Na inšpektoratu za delo so lani zabeležili že 95 takšnih primerov (leto prej pa 60). Tudi izsledki raziskav Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound), Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) in Statističnega urada RS kažejo, da je stanje na področju obvladovanja psihosocialnih tveganj na delovnem mestu v Sloveniji nezavidljivo. Kar 72 odstotkov Slovencev pogosto doživlja stres na delovnem mestu, slabše od nas so se izkazali le Grki in Ciprčani, evropsko povprečje pa dosega okoli 51 odstotkov. V primerjavi z evropskim povprečjem so slovenski delavci manj izpostavljeni besednim žalitvam, pogostejše pa so grožnje in ponižujoče ravnanje.
Čeprav bi morali delodajalci po zakonu o varnosti in zdravju pri delu, ki je v veljavi dobri dve leti in pol, sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev, so na inšpektoratu za delo lani obravnavali 459 kršitev, leto prej pa 354. Branka Kanfelc z omenjenega inšpektorata ugotavlja, da delodajalci sprejmejo predpisane splošne akte, ukrepov, ki bi prispevali k preprečevanju slabega zdravja delavcev in skrbeli za izboljšanje dobrega počutja na delo, pa skoraj ne izvajajo.