Bilo je poletje. Podobno letošnjemu, vroče in dolgo. Z bratom sva bila povabljena na rojstnodnevno zabavo vrstniškega prijatelja iz našega kraja. Bil je topel sproščen večer. V meni je bilo polno hormonov. Tistih hormonov, ki jih običajnemu 17-letnemu fantu nikakor ne manjka. Z veliko želje po spoznavanju deklet, a z malo poguma in znanja o tem sem v rokah držal steklenico piva. V rokah sem držal omamo. Z vsako novo steklenico sem bil pogumnejši, duhovitejši – vsaj tako sem se počutil. Za sicer sramežljivega fanta sem bil tudi uspešen pri dekletih. Vse bi bilo lahko lepo, če ne bi proti jutru tudi bruhal in če bi imel več sreče pri izbiri punce, s katero bi se pred prijatelji upal pohvaliti. V resnici sem si želel, da vsi kar se da hitro pozabimo tisto noč. Da se kaj podobnega nikoli več ne zgodi.

Ja, naslednji dan sem se počutil slabo na skoraj vseh frontah. Bolela me je glava. Imel sem slabo vest pred starši, dodatno pa me je bilo še zelo sram zaradi neposrečene izbire.

Takoj ko sem se zbudil, sem vedel, da moram nekaj narediti. Šel sem teč. Delovalo je očiščevalno. Čutil sem, kako mi pot, ki mi teče po telesu, odstranjuje madež, ki sem si ga v polzavesti in polnezavesti prislužil v pretekli noči. Dlje časa, kot sem tekel, trdneje sem bil prepričan, da si tega ne želim nikoli več ponoviti. Tekel sem po samotni cesti, ki se vije vzdolž potoka po ozki dolinici, obdan s sencami krošenj dreves. Pritekel sem do mogočne lipe. Za njo sem stopil do potoka, z rokami zajel hladno in bistro vodo ter si jo pljusknil v obraz. Prebujen sem se poklonil pred lipo in se zaobljubil, da ne bom nikoli več pil alkohola. Doma sem to zaupal bratu. Ni mi verjel, da mislim resno. Rekel mi je, da nisem edini, ki se je to zaobljubil po takšni noči, pa jih večina kasneje takšno zaobljubo rada pozabi. Da bo vedel, da mislim resno, sem mu ponudil stavo. Če bom kadar koli pil alkohol, ti dam vse svoje prihranke, sem mu rekel, in sva stavila. Čez nekaj let me je brat sicer razrešil najine stave. Jaz pa sem še vedno abstinent in to nameravam tudi ostati.

Sprašujem se, kako močno je ta odločitev izpred dvajsetih let vplivala na moje življenje. Saj ne da bi mislil, da je pitje alkohola samo po sebi slabo. Verjamem, da je lahko ob pravi pameti oziroma zrelosti pitje alkoholnih pijač povsem dobrodejno. Opijanje pa je tisto, kar je zagotovo zelo slabo. Jemlje nam zavest, izkrivlja čutenje, čustvovanje in razumevanje. In ko se zavemo, da so v življenju zelo usodni prav nepredvidljivi dogodki, takrat se lahko vsi samo zmrazimo nad učinki, ki jih ima nedolžni kozarček pijače preveč. Opiti ravnamo preprosto manj razsodno. Res je, ne moram vedeti, čemu vse sem se izognil s treznostjo. Morda bo kdo celo rekel, da sem kaj tudi zamudil. Ja, zagotovo. A sem prepričan, da lahko s treznostjo doživimo in spoznamo veliko več. Saj le jasna glava omogoča ostrino pogleda na ta naš svet. Daljnoročnost naših trenutnih odločitev v ključnih trenutkih je izjemna – skoraj nepredstavljiva. Vprašanje je, ali si ob tem upamo tvegati igro z alkoholom ali drugimi drogami in zakaj že?