To je problem in ne le razvojna faza mladostnika

Sinu nista znala pomagati

Program POM obiskujeta tudi mama in oče 18-letnega fanta. Pri sinu so se težave pojavile že v osnovi šoli, predvsem s pomanjkanjem samozavesti, slabo samopodobo, ni se hotel učiti in ni imel dobrih delovnih navad, začne pripovedovati mama. Težave so se po vpisu v srednjo šolo stopnjevale. Sin se je zelo zapiral vase, tudi od doma je pobegnil. Pozneje so ugotovili, da je posredi tudi kajenje trave. »Takrat sva se z možem odločila, da morava nekaj narediti, drugače ga bomo izgubili,« pove mama. »Vedela sva, da sama tej nalogi nisva kos. Odločila sva se, da sin potrebuje tretjo osebo, ki mu bo lahko pomagala in ki ji bo lahko zaupal, saj nama ni zaupal,« doda oče.

Pomoč sta najprej poiskala v podobni instituciji, kjer so program obiskovali skoraj eno leto, a niso bili povsem zadovoljni z načinom dela. Po nasvetu svetovalne delavke v dijaškem domu, kjer je sin bival, so vstopili v program POM. Tega zdaj obiskujejo pol leta, starši skupino za starše, sin pa za mladostnike.

V tem času se je veliko spremenilo na bolje, ugotavlja mama. »V skupini veliko delajo za osebno rast, pridobivanje samozavesti. Sin je uspešno končal prvi letnik in obiskuje drugega. Je priden, napreduje, se uči, ne šprica več pouka, če ima kakšno težavo, nama pove, marihuane ne kadi že eno leto,« pove mama. S pomočjo terapevtov je prišel do spoznanja, da je trava škodljiva in da ni tako, kot mislijo mladi, da trava ne pusti nobenih posledic.

»Sočasno v skupini za starše tudi midva pridobivava ogromno znanja. Starši mislimo, da delamo vse prav, a ni tako. Tukaj smo starši drug drugemu v oporo,« nadaljuje mama.

Komunikacija v družini se je izboljšala, pogovarjajo se o stvareh, o katerih se prej niso ali so se le površno. Sinu zdaj zaupata, a črviček dvoma še razjeda. Leto dni je premalo, da bi bili prepričani, da so stvari postavljene na nove temelje. Zato bodo program nadaljevali, tudi za to, ker je dober tudi za starša: »Ne vem, ali otroci danes drugače živijo ali mi drugače razumemo stvari. A tudi za naju je bilo veliko novega. Tudi midva morava razčistiti še veliko stvari po tej situaciji, v kateri smo se znašli,« pove mama. Mož jo podpre: »Pa tudi midva bi rada še naprej gradila najin odnos in komunikacijo. To vse ponujajo v programu: spoznavanje samega sebe, partnerja, otrok, sogovornika. Zelo sva zadovoljna in tudi ponosna nase, da sva lahko stopila tako daleč naprej in zmogla pomagati sinu, da bo na pravi življenjski poti,« pove oče.

Začarani krog igric

Miha, star je 18 let, je v programu slaba dva meseca. Imel je težave z igricami na računalniku, ki jih je igral dve do tri ure vsako popoldne. Vendar je to početje slabo vplivalo na njegovo koncentracijo: »Tudi ko sem se s kom pogovarjal, sem postal zamišljen. Te igre so naravnane tako, da te zmedejo, tudi ko jih ne igraš, in sem bil čuden. V šoli se nisem mogel skoncentrirati in sem med poukom razmišljal, kako bom, ko bom prišel domov, prižgal računalnik in si bom lahko dal duška.« To, da je igral, je pustilo sledi na vseh področjih, danes ugotavlja Miha. Do tega je prišlo zelo hitro: »Na začetku igraš dvakrat na teden, a že po dveh mesecih sem bil na igricah tri ure na dan.« Reagirali so starši: najprej so mu povedali, da se s tem ne strinjajo, in mu ukinili dostop do računalnika. A je našel alternativo – igrice je začel igrati pri sosedu. To je bila verjetno točka, ko so starši ugotovili, da je stvar resna, ugiba Miha. Za program POM je najprej izvedel oče in je začel že sam obiskovati skupino za starše. Lepega dne je na pogovor s terapevtko pripeljal tudi sina. Miha je bil sprva nezadovoljen: »Delovati je začel obrambni mehanizem, češ, jaz nimam problemov, in sem začel program obiskovati samo zato, da imam mir.« A je ugotovil, da je program res dober, pove. V skupini za mladostnike se pogovarjajo o osnovah komuniciranja: govorijo o čustvih, konfliktih, kako jih reševati... Že mesec dni ne igra več igric, čeprav ima spet dostop do računalnika. Dobil je tudi že nekaj uvida v svoje vedenje: s tem si je pomagal, da se je zaprl in izoliral od drugih. »Sprva sem v igricah iskal neke globlje pomene, češ da te igrice stimulirajo mišljenje. So raziskave, ki kažejo, da so pri igranju igric res nekateri plusi, a se mi zdi, da če si dovzeten za odvisnosti, so lahko učinki večinoma negativi.« Mihovi starši sodelujejo v skupini za starše. Prej so v družini imeli težave v komuniciranju. Komunikacija še ni perfektna, a se se izboljšuje. »Tudi mi bomo morali hoditi v program še nekaj časa, da bomo izboljšali vse, a mislim, da se premikamo v dobri smeri,« je pozitiven Miha.

Vsaka družina ima svoj poseben problem

Stik s programom večinoma navežejo starši, pove Stankovičeva. Najprej starše in mladostnika povabijo na pogovor, na katerem vsak član družine pove, kje vidi problem. »Vsaka družina ima svoj poseben problem. Družine, ki pridejo k nam, so ranjene in večinoma so njihovi člani o tem zelo odprti. Običajno že na prvem pogovoru prodremo v zelo globoko intimo družine – dobimo veliko informacij in ugotovimo, kje je problem in kako ga lahko razumemo,« pove Stankovičeva. Naredijo individualni načrt dela, kjer postavijo cilje in spremljajo njihovo uresničevanje. Mladostniki in starši enkrat na teden obiskujejo svoji skupini, mladostniki se enkrat na teden pogovorijo še s terapevtom. Na 14 dni izvajajo skupne aktivnosti, kot so pohodi in pogovori o knjigah. Po pol leta te dejavnosti zmanjšujejo v skladu s potrebami družine.

Pri programu sodelujejo s centri za socialno delo, dijaškimi domovi, šolami, policijo, psihiatri... »Če se v šoli pojavijo težave, se skupaj dogovarjamo o ukrepih. Zelo pomembno se nam zdi, da mladostniki ostanejo vključeni šolo, saj to pomeni, da ostanejo del družbe. Šola običajno reagira, ko je mladostnik že tik pred izključitvijo. Zato šolske delavce ozaveščamo, da morajo reagirati že prej, da otroka ne izključijo, ampak vključijo v naš program, da skupaj ugotovimo, kje so težave.«

Starši naj ukrepajo

Ko starši ugotovijo, da otrok kadi travo ali ima kako drugo težavo, naj najprej ukrepajo sami. Preden odreagirajo, lahko pridejo na pogovor v program POM, kjer jim svetujejo, kako naj to naredijo. Preden pridejo starši do te točke, je namreč mladostnik to verjetno počel že dlje časa. V tem času si starši zatiskajo oči, ne znajdejo se, težko je tudi imeti dokaze, da res uživa droge. Staršem pri programu svetujejo, naj se z mladostnikom pogovorijo, naredijo test na prisotnost drog. Raziskujejo že tudi, ali ima mladostnik močna področja, ali se je v družini kaj zgodilo, da se je otrok umaknil.

»Izhajamo iz hipoteze, da je otrokovo vedenje znamenje, da v družini nekaj ne deluje. Staršem svetujemo, naj se najprej obrnejo vase, v družino, če pa vzroka ne najdejo, naj pridejo po pomoč v program,« razloži Stankovičeva. A so po navadi stvari že tako daleč, da so starši izgubili kontrolo in so obupani, ne znajo sami in jih je strah za otroka.

Kako se odzovejo starši, ko slišijo, da morajo tudi sami sodelovati v programu in začeti delati tudi pri sebi? »Staršem jasno povem, da so tukaj zato, da spremenijo sebe, in ko bodo spremenili sebe, bodo pomagali rešiti problem tudi pri mladostniku. Nekateri se v tej točki umaknejo. So tudi starši, ki bi otroka pripeljali sem kot na servis, češ, s tem otrokom je nekaj narobe, ali vi mu povejte, kako je to, kar počne, škodljivo. Saj lahko naredimo tudi to, a ni enako učinkovito, kot če starši sodelujejo,« pojasni Stankovičeva.