Marku so leta 1999, ko je bil star 15 let, diagnosticirali crohnovo bolezen, to je ena od oblik kronične vnetne črevesne bolezni. Zdravniki so mu priporočili čim manj telesne dejavnosti, odsvetovali so mu tudi šolsko telovadbo in teh priporočil se je dosledno držal. Žal se je bolezen kljub napornemu zdravljenju zapletla in pred tremi leti so mu oblikovali ileostomo, skozi katero izloča blato. Sledilo je dodatno navodilo zdravnikov, da do konca življenja ne sme dvigovati teže, večje od petih kilogramov. Kronične težave s prebavili in zelo skopa telesna dejavnost so naredili svoje in tako je Marko pri 170 centimetrih tehtal med 45 in 53 kilogrami. Lani se mu je zdravstveno stanje znova zelo zapletlo, tako zelo, da so ga ob odpovedi črevesja na intenzivni terapiji zdravili v umetni komi ob mehanski podpori dihanju. Ko si je opomogel, je tehtal le še 38 kilogramov. Po odpustu iz bolnišnice je skušal pridobiti telesno maso, a posebnega napredka ni bilo. Nato so ga napotili na Onkološki inštitut Ljubljana, ki je edina bolnišnica v Sloveniji, kjer deluje oddelek za klinično prehrano. Tam so ocenili njegovo prehranjenost in ugotovili, da mišične mase pravzaprav nima več, izmerili so le maščobo in vodo. Marku so predpisali hormonsko podporno terapijo, prehrano z glukozo, aminokislinami in maščobnimi kislinami, ki jo je zaradi nedelovanja črevesja dobival v žilo, ter tudi – telovadbo.
Tako je začel že na oddelku dvigovati uteži. Sprva le en kilogram eno minuto, saj je bilo to vse, kar je zmogel. Počasi je začel hoditi tudi po stopnicah bolnišnice in delati počepe. Stanje se je začelo postopoma izboljševati in peti dan se je telesna masa začela povečevati za 500 gramov na dan. Doma je vadbo stopnjeval. Danes, leto dni po obravnavi v ambulanti za prehransko podporo, naredi deset sklec brez težav, veso v zgibi, sobno kolo vrti 30 minut na maksimalni obremenitvi. V tem času je pridobil 13 kilogramov mišic. »Startal sem iz nič in prišel do kondicije svojega življenja,« je na nedavnem kongresu o klinični prehrani, ki ga je organiziralo Slovensko združenje za klinično prehrano, s ponosom povedal Marko. Tudi prebavila so se že nekoliko popravila in zdravniki upajo, da ne bo več potreboval parenteralne prehrane.
Markov primer dobro ilustrira, kako pomembna je telesna vadba tudi pri kroničnih bolnikih – pravzaprav je odločilna kombinacija primerne prehrane in telesne dejavnosti.
Ko zbolimo – še posebej, če gre za kronično bolezen – je zelo pomembno, da ohranimo mišice, saj s tem tudi zavremo napredovanje bolezni, je na kongresu razložil prof. Gianni Biolo, iz Fakultete za medicino in kirurgijo Univerze v Trstu. Za nastanek mišične mase so potrebne beljakovine in telesna dejavnost: po telesni dejavnosti se namreč sinteza proteinov v mišice poveča, pri počivanju pa upada. Pri počitku telo teže izkoristi beljakovine, ki jih pridobi s hrano. Dobro je tudi znano, da ob dolgotrajnem ležanju mišična masa upade.
Zakaj vadba ugodno vpliva na zdravje?
Redna telesna vadba zmanjša tveganje za različne kronične nenalezljive bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 2 in srčno-žilne bolezni. Čeprav molekularni in fiziološki mehanizmi tega še niso v celoti dognani, raziskave kažejo, da k zaščitnim učinkom telesne vadbe prispeva tudi endokrino delovanje skeletne mišice. Pri debelosti endokrini organ predstavlja maščoba, ti mehanizmi pa na organizem delujejo izrazito negativno, je pojasnil doc. dr. Sergej Pirkmajer, iz Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
Skeletna mišica se med krčenjem (torej vadbo) spremeni v aktiven sekrecijski organ, ki v medcelični prostor in kri izloča celo paleto citokinov in drugih signalnih beljakovin. Nekateri citokini učinkujejo podobno kot hormoni in mišici med vadbo omogočajo neposredno vplivanje na presnovne procese v organih v telesu. Izločanje citokinov med vadbo prispeva k različnim za zdravje ugodnim prilagoditvam v organizmu, ki so pomembne za ohranjanje presnovnega zdravja in preprečujejo nastajanje kroničnih bolezni, do katerih lahko privede neaktivnost. Zaščitni učinki citokinov mišičnega izvora so verjetno vsaj delno posledica njihovega protivnetnega delovanja. Medtem ko je telesna vadba tako povezana z zaviranjem vnetja, pa je za telesno nedejavnost značilno kronično tleče vnetje, ki pospešuje nastanek inzulinske rezistence in ateroskleroze. Redna telesna vadba tako prispeva k uravnavanju presnove in zmanjševanju tveganja za sladkorno bolezen tipa 2 in srčno-žilne bolezni.
Telesna dejavnost je torej pomembna že, ko smo še zdravi, saj je to oblika primarne preventive pred številnimi boleznimi sodobnega časa.
Nikoli ni prepozno
Po Svetovni zdravstveni organizaciji lahko kar 25 odstotkov umrljivosti ljudi po svetu pripišemo dejavnikom, ki so povezani s prehrano, kot so povišan krvni tlak, debelost, visok krvni sladkor, holesterol, in telesni nedejavnosti. Slednja se uvršča kar na četrto mesto med dejavniki tveganja za umrljivost. Težava je tudi, ker se ti dejavniki tveganja pri posameznikih seštevajo, opozarja prof. dr. Jean-Michel Oppert z oddelka za prehrano bolnišnice Pitie-Salpetriere v Parizu.
Po drugi strani je veliko dokazov o ugodnih učinkov celo srednje zahtevne telesne dejavnosti, saj naj bi ta znižala umrljivost v povprečju za 30 odstotkov: pri srčno-žilnih boleznih celo za 35 do 40 odstotkov, za 60 odstotkov zniža obolevnost za sladkorno boleznijo tipa 2 in celo za 20 do 30 odstotkov zniža obolevnost za danes najpogostejšimi raki, kot so rak dojke in debelega črevesa in danke.
Po drugi strani je telesna nedejavnost glavna značilnost današnjega sedečega življenjskega sloga. Tako je po ocenah v Evropi telesno nedejavnih od 39 do 60 odstotkov ljudi. Za javno zdravje je zelo pomembno vedeti, kakšen naj bo odmerek telesne dejavnosti, da se začne kazati pozitiven učinek na zdravje: ugotovili so, da je to 2,5 do 3 ure telesne dejavnosti na teden, da se zmanjša tveganja za razvoj raka, pa je potrebnih pet ur telesne dejavnosti na teden. »Največji učinek pa dobimo, ko iz nič telesne dejavnosti preidemo v telesno dejavnost srednje zahtevnosti ali kombinacijo telesne dejavnosti lahke in visoke intenzivnosti,« je povedal Oppert.
Raziskave kažejo, da koristen učinek je: tako se je v eni od raziskav pri ženskah z indeksom telesne mase 31, kar že opredeljuje debelost, po šestih mesecih vadbe začelo izboljševati srčno-žilno stanje tudi pri tistih, ki so upoštevale samo polovico teh priporočil. »Tudi minimalna sprememba ima ugoden učinek in nikoli ni prepozno, da začnete,« polaga na srce Jean-Michel Oppert.
Paradoks debelosti pri kronični bolezni
Kot je znano, debelost povzroča številne bolezni sodobnega časa, kot so srčno-žilne bolezni, diabetes, nekatere vrste raka, obraba sklepov in druge. Prav tako debelost znižuje kakovost življenja in vodi v prezgodnjo umrljivost. Tudi debelost sama je opredeljena kot kronična bolezen. V nasprotju s pričakovanji, da debelost poslabša stanje tudi kroničnim bolnikom, pa so številne raziskave pokazale, da temu ni tako. Tako je na primer več raziskav pokazalo, da so debeli pacienti, ki so jih zdravili v bolnišnicah zaradi srčnega popuščanja, živeli dlje časa kot bolniki s podobnimi težavami, ki so imeli primerno ali nizko telesno težo. Podobno se je izkazalo pri dializnih bolnikih, bolnikih z revmatoidnim artritisom, rakom in kronično obstruktivno pljučno boleznijo. »Tako je debelost pri kroničnih bolnikih celo zaščitni dejavnik. Govorimo o paradoksu debelosti v kronični bolezni,« je razložil prof. dr. Mitja Lainščak, kardiolog iz Klinike Golnik.
Za življenjske procese potrebujemo energijo, ki jo dobimo iz maščob, beljakovin in ogljikovih hidratov. V telesu je energija skladiščena v maščevju. Pri kronični bolezni katabolični procesi prevladajo nad anaboličnimi. Bolnik izgublja mišično maso in maščobo: čim več mišične mase izgubi, slabše je. Če ima veliko maščobe, je to vir, iz katerega telo črpa energijo za preživetje. Kroničnim bolnikom se zato ne sme svetovati, naj shujšajo, celo nasprotno – zdravniki bi pri njih morali biti pozorni na vsako neželeno izgubo teže in ukrepati. Če ne, lahko bolnik hitro pade v začarani krog izgube mišičnega in maščobnega tkiva, dokler ne pride v stanje kaheksije, ko je telo izčrpano in podhranjeno do te mere, da ni več mogoče pomagati. Zato bi morali indeks telesne mase, ki je merilo za prehranjenost, uporabljati drugače pri različno starih ljudeh kot tudi pri kronično bolnih in zdravih posameznikih, je še opozoril Mitja Lainščak.