Sladkor je sprva spadal med najbolj dragocena živila, v lekarnah pa so ga prodajali kot zdravilo. Z razvojem sladkorne industrije v prvi polovici 20. stoletja in – logično – porastom njegove porabe, pa je, tako kot nekatere maščobe, postal eno od najcenejših živil. Kot pojasnjuje mag. Matej Gregorič z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, se je s tem začelo novo obdobje prehranjevanja.
Fruktoza za jetra lahko usodna
Revnejši sloji so začeli kupovati živila, ki so imela visoko vrednost maščob in sladkorja, ker so bila najcenejša. »Z vstopom v EU smo odprli trg večjemu naboru izdelkov in tudi bolj intenzivnemu in sladkemu okusu.« Kot še pojasnjuje Gregorič, se je potrošnik prilagodil na močnejše okuse, zato je bila živilska industrija prisiljena vedno bolj sladkati svoje izdelke.
Dr. Robert Lustig, ki v knjigi razkriva skrito resnico o sladkorju in debelosti (Fat Chance: The hidden truth about sugar, obesity and disease) je prepričan, da bi moral sladkor dobiti tako močno negativno konotacijo, kot jo imajo kokain, tobak in alkohol. Lustig meni, da prehrambna industrija ne bi smela prosto odločati o količini sladkorja, ki jo dodaja živilom. »Lahko ustvarjajo dobiček, vendar ga ne smejo ustvarjati s tem, da ljudje zbolevajo.«
Lustig pravi, da sladkor danes najdemo tudi v hrani, kjer ga nikoli ne bi pričakovali. Opozarja, da se je dnevna poraba sladkorja v zadnjih petdesetih letih potrojila, medtem ko se je svetovna populacija zgolj podvojila.
Po besedah Gregoriča zmerno uživanje sladkorja, zlasti v sadju in medu, praviloma ne povzroča nobenih težav. »Pretiran vnos sladkorja, več kot 50–60 gramov na dan za zmerno aktivno odraslo osebo, pa pomeni največji vpliv na kaloričen vnos in ga zato neposredno povezujemo z debelostjo.« Samo sladkane pijače naj bi kar v 30 do 50 odstotkih prispevale k razvoju debelosti.
Pogosti nenadni dvigi sladkorja v krvi lahko oslabijo trebušno slinavko in zmanjšajo učinek inzulina na mišičje in jetra, zato se lahko razvije sladkorna bolezen tipa II. Kot še pojasnjuje Gregorič, se s povišanimi vrednostmi sladkorja in holesterola v krvi povečuje tudi tveganje za razvoj srčno-žilnih obolenj.
Zaradi izredno sladkega okusa in poceni proizvodnje je najbolj razširjena uporaba fruktoze. »V nasprotju s preostalimi vrstami sladkorja se ta presnavlja izključno v jetrih in tam vstopa v sintezo maščob. Njena presnova pa ni nadzorovana z inzulinskim odzivom, zato lahko visoki vnosi fruktoze vodijo do različnih presnovnih in drugih zapletov,« je poudaril Gregorič in dodal, da so lahko posledice podobne kot pri alkoholikih – zamaščenost, vnetje in ciroza jeter, rak ali celo odpoved srca.
Okno za razvoj okusa se oblikuje že v zgodnjem otroštvu. Kljub temu da je otrokova želja po sladkem naravna, je treba, tako Gregorič, že zgodaj otroka navajati na mehkejše okuse, mu ponujati vodo, nesladkane ali vsaj manj sladkane izdelke. Pri nakupu je treba preverjati vrednost sladkorja, tudi v izdelkih, kjer ga ne pričakujemo. Kot je pojasnila Živa Korošec z Inštituta za nutricionistiko Nutris, najdemo vsebnost sladkorja v tabeli hranilnih vrednosti, ki je na veliko izdelkih prisotna že zdaj, čez dve leti pa bo obvezna za vsa predpakirana živila. »V pomoč nam je lahko tudi seznam sestavin na označbi živila, kjer so sestavine zapisane v padajočem vrstnem redu. Bolj na začetku seznama se nahaja sladkor, večji je njegov delež v izdelku«.
Gregorič pravi, da lahko praviloma brez slabe vesti posegamo po izdelkih, ki imajo manj kot 5 gramov sladkorja v 100 gramih izdelka, odsvetuje pa take z več kot 15 gramov na 100 gramov izdelka.
Davek na sladkor
Gregorič rešitev vidi v postopnem navajanju na manj izrazite okuse s sočasno ponudbo izdelkov, ki bi imeli še sprejemljivo manjšo vsebnost sladkorjev. »Tak ukrep bi moral biti globalno sprejet in veljati za vse izdelke«. Po njegovem bi morali omejiti, za otroke pa celo prepovedati, oglaševanje zdravju nenaklonjenih živih. Rešitev vidi v obdavčitvi živil, ki imajo dodane sladkorje, kot je to urejeno ponekod v tujini. »Bolj smiselne kot restrikcije pa so olajšave na zdravo hrano, povečati bi morali njeno dostopnost v vseh okoljih,« je še dodal Gregorič, ki se zaveda, da bo uvedba radikalnih sprememb težko uresničljiva, dokler bo sladkor poceni surovina, okus pa najpomembnejši dejavnik pri potrošnikovi izbiri. Da politika še ni pripravljena popustiti industriji, je potrdila tudi vlada Alenke Bratušek, ki je načrtovala davek na sladke pijače, a je od njega v državnem zboru odstopila.
