Novi pesticidi naj ne bi bili škodljivi le za čebele, ampak tudi za številne druge žuželke, tudi metulje. Ker pa so žuželke glavni opraševalci rastlin, bi to lahko kmalu vplivalo tudi na pridelavo hrane. Uničujoče posledice za ekosistem naj bi imeli zlasti neonikotinoidi in fibronil, ki so najbolj razširjene vrste pesticidov. O vsem tem v študiji, ki je bila objavljena v torek v reviji Environmental Science and Pollution Research, piše 29 znanstvenikov z različnih koncev sveta.
Skrajni čas je torej, da se neonikotinoide preneha uporabljati. Med drugim vplivajo na živčni sistem žuželk, ki tako lahko izgubijo čut za orientacijo in druge sposobnosti, brez katerih so povsem izgubljene v svojem okolju. Omenjena študija kaže, da so posledice, ki jih ima za okolje uporaba pesticidov nove generacije, veliko hujše, kot so znanstveniki domnevali do zdaj v bolj parcialnih študijah.
Opazil, da žuželke izginjajo
Glavni pobudnik omenjene metaštudije je ugledni nizozemski biolog Maarten Bijleveld van Lexmond, ki je za francoski dnevnik Le Monde zdaj dejal: »Mislim, da sem se prebudil leta 2005. Nekega dne, ko sem hodil po terenu, poraslem z grmičevjem, v bližini svojega doma, sem se vprašal, kje so vse te žuželke, saj se mi je zdelo, da jih je bilo veliko manj kot nekoč. In potem sem opazil, da jih je vse manj tudi na vetrobranskem steklu mojega avtomobila.«
Julija 2009 je Bijleveld na svojem domu gostil okoli deset žužkoslovcev, ki so prav tako opazili hitro zmanjševanje števila vseh vrst žuželk v zadnjih letih. Strinjali so se, da je zmanjšanje števila čebel samo najbolj očiten del širšega pojava, ki bo imel hude in daljnosežne posledice za ves ekosistem. »Na koncu razprave, ki je trajala ves dan, smo se odločili, da bomo preučili vse tisto, kar je bilo v znanstveni literaturi objavljeno o neonikotinoidih,« pravi danes 77-letni Nizozemec. »Ta nova vrsta pesticidov, ki je prišla na trg v 90. letih, se nam je zdela glavni vzrok za nastale razmere.«
V naslednjih mesecih se je omenjena skupina znanstvenikov razširila in postala mednarodno združenje z imenom Delovna skupina za preučevanje sistemskih pesticidov (Task Force on Systemic Pesticides – TFSP). Sestavlja jo 29 znanstvenikov iz 15 držav, vsi so se pridružili na lastno pobudo. Rezultate petletnega dela so zdaj objavili v reviji Environmental Science and Pollution Research.
»Soočamo se z grožnjo naravi in pridelavi hrane,« je za Le Monde dejal Jean-Marc Bonmatin, član TFSP. »Uporaba neonikotinoidov ni tista, ki bi zagotavljala pridelavo hrane, ampak ogroža opraševalce, ki šele omogočajo pridelavo hrane.« Ti opraševalci so seveda žuželke.
Vse manj metuljev in ptic
Vsega skupaj so znanstveniki iz TFSP preučili 800 znanstvenih študij o neonikotinoidih, ki danes predstavljajo 40 odstotkov vseh porabljenih insekticidov v kmetijstvu, promet z njimi pa letno dosega vrednost dve milijardi evrov. Problematično je predvsem to, da se večji del teh uporabljenih pesticidov nabira v zemlji, kjer ostajajo več mesecev ali let. Poleg tega se lahko molekule neonikotinoidov raztopijo v vodi in tako lahko, na primer po rekah, potujejo ter kontaminirajo tudi območja, kjer se jih ne uporablja. Že manjše koncentracije teh pesticidov lahko na dolgi rok škodujejo razmnoževanju številnih vrst žuželk. Najbolj očitno je to pri čebelah, a v zadnjih dvajsetih letih se je za polovico zmanjšalo tudi število čmrljev in metuljev.
»Manj žuželk pa pomeni tudi manj ptic, med katerimi se jih polovica preživlja z žuželkami,« pravi François Ramade, eden od ustanovnih članov TFSP. V zadnjih treh desetletjih se je tako v Evropi za polovico zmanjšalo število poljskih ptic, pri čemer bi lahko igrali pomembno vlogo še drugi faktorji, ne le manjše število žuželk.
Pomembna je le gospodarska rast
V TFSP so se vprašali tudi, kako je mogoče, da so pojav s takšnimi daljnosežnimi posledicami, kot je drastično zmanjšanje števila žuželk, ki so izjemno koristne živali, prezrle sanitarne oblasti. Nizozemski biolog Maarten Bijleveld van Lexmond si to pojasnjuje takole: »Danes je znanje fragmentarno, ni več ljudi, ki bi imeli celovit pregled nad svetom.«
François Ramade je tu kritičen predvsem do oblasti, ki naj bi iskale samo kratkoročno gospodarsko korist: »Raziskave v agronomiji potekajo ob sodelovanju oblasti, ki pa jih zanima le spodbujanje gospodarske aktivnosti in zmanjševanje brezposelnosti. Agencij za sanitarno varnost pa takšni problemi ne skrbijo, saj te snovi ne predstavljajo resnih neposrednih težav za človeka. A vsekakor bodo posledice na koncu za gospodarstvo zelo hude.«
