Podatki o porabi alkohola v Sloveniji niso dobri: tako je prebivalec naše države, starejši od 15 let, med letoma 2000 in 2011 popil od 10,3 do 13,5 litra čistega alkohola na leto – govorimo o registrirani rabi, torej alkoholu, ki ga je kupil v trgovini ali lokalu. Registrirana poraba alkohola v Sloveniji presega povprečne vrednosti porabe v EU – pri čemer je poraba alkohola v EU najvišja na svetu in 2,5-krat večja od svetovnega povprečja. Problem v Sloveniji je tudi neregistrirana poraba alkohola, torej doma izdelanega alkohola, ki znaša dodatnih 5 do 7 litrov čistega alkohola na odraslega prebivalca.
Opazno je tudi naraščanje visoko tveganega opijanja, ko moški popijejo šest ali več pijač ob eni priložnosti, ženske pa štiri pijače ali več; na tak način pijejo predvsem moški, stari od 29 do 39 let, s srednjo izobrazbo. »Podatki kažejo, da vsak deseti Slovenec čezmerno pije alkohol in da se vsak drugi Slovenec vsaj enkrat na leto napije,« je na konferenci o ekonomskih in socialnih vidikih zasvojenosti z alkoholom, ki jo je pripravil Zavod 112, podatke o porabi alkohola predstavila Mercedes Lovrečič z Nacionalnega inštituta javnega zdravja (NIJZ).
Koliko nas stane alkohol?
Slovenija je v vrhu EU tudi po posledicah tveganega in škodljivega pitja alkohola. Alkohol je poleg drugih odvisnosti glavni vzrok za bolezni, kot so ciroza jeter, alkoholna polinevropatija (poškodbe živčnih vlaken), miopatija (bolezen mišic), alkoholni gastritis... Je tudi eden od vzrokov za številne druge bolezni in poškodbe. Umrljivost zaradi bolezni, ki jih lahko neposredno pripišemo alkoholu, narašča: tako je med letoma 2005 in 2012 zaradi teh bolezni umrlo 800 ljudi na leto, v zadnjih petih letih pa skoraj 900 ljudi na leto. Med njimi so bili tudi mlajši od 19 let, ki so umirali predvsem zaradi akutne zastrupitve z alkoholom, zaradi ciroze jeter pa so umrli tudi mlajši od 40 let. Kar dve tretjini teh ljudi je umrlo pred 65. letom starosti. Več umrlih zaradi alkohola imata le še Madžarska in Romunija. Po umrljivosti zaradi alkohola pri ženskah pa je Slovenija celo na prvem mestu v EU.
Število sprejemov v psihiatričnih bolnišnicah zaradi duševnih in vedenjskih motenj se je v zadnjih letih sicer zmanjšalo, vendar to ni odraz izboljšanja stanja, ravno nasprotno, opozarja Lovrečičeva. »Ljudje so sprejeti s hujšimi oblikami odvisnosti. Na to po mnenju stroke vpliva tudi zdajšnje težko ekonomsko stanje, tako da se posamezniki, ker jim grozi izguba delovnega mesta, pozneje odločajo za zdravljenje, v delovnih organizacijah, kjer so zaposlene nekoč pogosto napotili na zdravljenje, pa več ne prepoznavajo sindroma odvisnosti.« Za zdravljenje se odločajo večinoma moški med 45. in 54. letom starosti.
Vendar strokovnjaki opozarjajo, da so stroški, ki jih povzroča alkoholizem zdravstvenemu sistemu, manjši od drugih stroškov alkoholizma v družbi. Bistveno večji delež predstavljajo stroški zaradi izgube delovnih mest, prometnih nesreč, požarov, nižje produktivnosti, nasilja, kaznivih dejanj, zaporov... Poseben izziv predstavlja izračun celotnega bremena alkohola. »Kako ovrednotiti človeško življenje, invalidnost, bolečino ali duševno trpljenje ob izgubi svojca, nasilju...« se sprašuje Lovrečičeva.
Na voljo vrsta učinkovitih ukrepov
Takšno nespodbudno stanje je posledica izjemno velike sprejemljivosti do pitja alkohola, ki vlada pri nas, in ne dovolj učinkovite alkoholne politike. V Sloveniji nujno potrebujemo celovito alkoholno politiko, se strinjajo strokovnjaki in nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s tragičnimi posledicami uživanja alkohola.
Alkoholna politika v Sloveniji obstaja, saj smo leta 2003 uvedli zakonodajo o omejevanju porabe alkohola. Med najbolj učinkovite ukrepe omejevanja porabe alkohola sodi politika visokih cen in davkov za alkohol. »Vendar teh ukrepov v Sloveniji doslej še nismo izkoristili, zato je naša alkoholna politika učinkovita le deloma,« meni Vesna Kerstin Petrič z ministrstva za zdravje. Cene so trd oreh tudi v EU: tako na primer ni določene trošarine na vino, saj lahko ta znaša 0,0 evra, in tega se drži večina držav. Za precedens je pred kratkim poskrbela vinorodna država Francija, ki je določila davek na vino.
Zelo učinkovit ukrep je tudi prepoved oglaševanja alkoholnih pijač: v Sloveniji je prepovedano oglaševanje žganih pijač, a je nadzor nad tem slab pa tudi kazni za kršitelje niso visoke. Enako velja za oglaševanje po internetu, kjer se z igrami oglašuje celo pitje, tudi za otroke in mlade, ugotavlja Kerstin-Petričeva. Tovrstno oglaševanje država težko nadzoruje, na ravni EU pa tega še niso regulirali.
Tretji učinkovit ukrep je zmanjševanje dostopnosti do alkohola: v Sloveniji je alkohol še vedno mogoče kupiti na bencinskih črpalkah. Prav tako ne poznamo sistema licenciranja, ko lahko alkohol prodajajo le na prodajnih mestih, kjer imajo za to licence. »S sistemom licenciranja lahko država omeji število prodajnih mest, če prodajajo alkohol mlajšim od 18 let, lahko imetniku licence zagrozijo z njenim odvzemom... Zato je to zelo smiseln ukrep,« meni Petričeva.
Pomanjkljivost slovenske alkoholne politike je tudi, da nimamo strateškega dokumenta, s katerim bi določili dolgoročno vizijo, prednostne naloge, in zato tudi nimamo akcijskega načrta, ki bi opredelil, kdo bo naredil kaj in do kdaj. Zato nimamo možnosti spremljati napredka na tem področju, opozarja Petričeva.
Interesi v ozadju
Stališče večine ljudi je, da vsi kdaj kaj spijemo, problem pa so alkoholiki. A ko se poglobimo v problematiko alkohola, ugotovimo, da je ta eden najbolj pomembnih problemov v zdravstvu, opozarja Sandra Radoš Krnel iz NIJZ. Če je zdravstvenemu sektorju to že dolgo jasno, pa to ne velja za druge družbene in državne resorje. »Ukrepe učinkovite alkoholne politike je težko vpeljati, razlog pa so interesi v ozadju: nekdo bi želel porabo alkohola zmanjšati, drugi – alkoholna industrija, ki ima pred očmi dobiček – pa povečati,« ponazarja Radoš-Krneljeva. Država ima sicer moč in vzvode, da uveljavi alkoholno politiko, kakršno želi, a pri tem tehta različne interese in rezultat je kompromis med njimi.
V Sloveniji so pred nekaj leti opravili raziskavo o mnenjih ključnih akterjev na področju alkoholne politike. Pokazalo se je, da alkoholna industrija v Sloveniji nima nič proti, da se dvignejo davki žganim pijačam, a to zato, ker domači proizvajalci proizvajajo pretežno vino in pivo. Razlika je tudi med moškimi in ženskami: ženske načeloma zagovarjajo bolj ostre ukrepe, to pa najverjetneje zato, ker alkohola popijejo manj in jih dvig cene načeloma manj prizadene, poleg tega ženske v večji meri trpijo posledice alkoholizma. Zanimivo je tudi, da so pri nas najbolj priljubljeni ukrepi informiranje in izobraževanje o škodljivih učinkih čezmernega uživanja alkohola. »Vendar to niso najbolj učinkoviti ukrepi alkoholne politike. Za podporo tem ukrepom se skriva dejstvo, da ti najmanj ovirajo interese alkoholne industrije,« ugotavlja strokovnjakinja za javno zdravje.
Je zdaj pravi čas, da v alkoholni politiki naredimo korak naprej?
Javnozdravstveni strokovnjaki menijo, da je. »V preteklosti se je vedno trčilo ob interese alkoholne industrije. Ekonomska kriza je priložnost, da se znova dogovorimo, kako bomo uredili področje alkohola, in morda najdemo skupne interese tam, kjer to prej ni bilo mogoče. Tako smo pri ministrstvu za zdravje našli skupni jezik z ministrstvom za finance o trošarinah in nekajkrat so že povečali trošarine na žgane pijače,« je prepričana Vesna Kerstin Petrič. Na NIJZ in ministrstvu za zdravje bodo tudi poskušali ovrednotiti finančno breme, ki ga nosi družba zaradi alkohola. To bo orodje, ki ga bo imelo v rokah ministrstvo, ko se bo z drugimi resorji pogovarjalo o tem, ali z restriktivno alkoholno politiko več pridobimo ali izgubimo.
»Potrebujemo koalicijo za isti cilj: nujen je poseg države, da izvaja politiko, a pri tem potrebuje podporo in sodelovanje drugih družbenih akterjev. Politika se zgodi zaradi dobrega ministra, ki določi prioritete, stranke v parlamentu ali močne civilne družbe, ki zahteva spremembe,« opozarja Petričeva. Žal javno ozračje v Sloveniji še ni povsem naravnano v to smer: imamo močan industrijski lobi, pomanjkanje aktivistov, ki bi zagovarjali učinkovito alkoholno politiko, pomanjkanje politične volje, mediji pa o problematiki alkohola ne pišejo tako, da bi zahtevali ukrepanje na tem področju.
