Otroci imajo ogromno potrebo po gibanju in šele z odraščanjem začnejo razvijati gibalne zavore oziroma začnejo dajati prednost tudi drugim stvarem. Gibalnemu razvoju otroka sicer starši posvečajo premalo pozornosti in jim je bolj pomembno, da je otrok bister in kmalu začne govoriti. A to je napačno in starši bi morali zelo spodbujati tudi otrokovo željo po gibanju, poudarja Janja Drobež, razvojna pediatrinja iz ZD Ljubljana Šiška.
Gibanje je pomembno za telesni razvoj otrok, njihovo rast, odpornost, socializacijo, samopodobo in sproščanje odvečne energije. Človekovo telo tvori rastni hormon. Ta se pri otrocih izloča načeloma v obliki pulzov ponoči v fazi globokega spanja, čez dan pa ne – razen v obdobjih izdatne telesne aktivnosti. Otroci, ki so telesno aktivni, so večji in imajo bolj razvito mišičje. Rastni hormon vpliva tudi na imunski sistem in tako gibanje neposredno povečuje otrokovo odpornost.
Stopnja doseženega gibalnega razvoja skozi obdobje rasti in razvoja zelo vpliva na samopodobo otroka. Otroci, ki so gibalno spretni, takoj postanejo zvezde v skupini, medtem ko gibalno nespretni otroci, čeprav so na drugih področjih morda lahko superiorni, zelo hitro pristanejo na obrobju in gradijo negativno samopodobo, opozarja razvojna pediatrinja. Po drugi strani se lahko otroci, ki so učno nekoliko slabši, potrjujejo prav prek gibalnih sposobnosti. To še zlasti velja za dečke.
Tudi otroci, ki jih zaradi razvojnih motenj in težav spremljajo v razvojnih ambulantah, potrebujejo gibanje in gibalne veščine pridobivajo pod vodstvom nevrofizioterapevta. Ko shodijo, pa razvojni pediatri priporočajo, da jih starši vključijo v vadbene programe, ki so lahko običajni ali prilagojeni, odvisno od potreb otroka. Janja Drobež opaža, da imajo predšolski in šolski otroci dovolj možnosti gibanja v pedagoških programih, velik problem pa je popoldanski čas, ko je zaradi zaposlenosti staršev gibalnih aktivnosti premalo.
Ob popoldnevih tako lahko pride prav organizirana vadba. »Otrok mora imeti možnost prostega gibanja, ne da bi ga usmerjal vaditelj, priporočljiva pa je tudi organizirana vadba,« svetuje razvojna pediatrinja. Ta je najboljša v obliki splošne telovadbe za otroke. V teh programih namreč otrok poleg tega, da razvija gibalne veščine in veselje do gibanja, razvija tudi socialne veščine med vrstniki, nauči se upoštevati želje in potrebe drugih ter slediti navodilom pedagoga, kar mu lahko olajša prehod iz vrtca v šolo. Pomembno je tudi, da vadba ni tekmovalno usmerjena in rezultat ni pomemben, saj če je otrok premalo uspešen, kot se mu zdi, izgubi motivacijo. Če otrok kakšno gibanje odklanja, se ga ne sme siliti, saj se morda ne bo rad gibal, ko bo odrasel, kar pa je v nasprotju s prizadevanji zdravstvene stroke. »Na vseh ravneh zdravstvene preventive se borimo, da bi se ljudje čim več gibali. Gibanje je zdravilo, zdravilo je gibanje,« poudarja Drobeževa.
Organizirana vadba tudi za najmlajše
Pri ljubljanskem programu ABC šport ponujajo vadbo za otroke že od drugega leta starosti naprej. Določene motorične spretnosti se najbolj razvijajo v rani mladosti, od tretjega do šestega leta starosti. Pri tako majhnih otrocih to seveda ni vadba v pravem pomenu besede, pač pa v igro skrito gibanje.
In res: skupina dvo- do štiriletnikov, ki smo jih opazovali pri vadbi, se je očitno imela lepo. Tako majhne otroke pri vadbi spremljajo starši, pri starejših otrocih pa je prisotnost staršev lahko tudi moteča, zato vadijo sami z vaditelji, pojasni Peter Škerlj, vodja programa. »Večina otrok se rada giblje, če so zraven še starši, vadbe ne dojemajo kot prisilo, ampak kot igro. Izvajajo veliko vaj, ki jih lahko brez posebnih pripomočkov izvajajo tudi doma. Tako starši dobijo ideje, kaj lahko z otrokom počnejo doma,« pojasni Škerlj. Njegove besede je potrdila ena od mam Andreja, ki je spremljala triletno Emo. »Za tako vadbo sem se odločila, ker sem iskala nekaj, kar bi lahko z Emo izvajali skupaj, poleg tega je dobro, da malo pomigam še jaz,« je povedala. Koristno se ji zdi tudi, da se otroci ne samo gibajo, ampak se naučijo na primer, da je treba včasih počakati v vrsti.
Peter Škerlj ugotavlja, da starši redko poznajo razvojne faze otroka: velikokrat ocenjujejo motoriko otroka po tem, kdaj shodi. A to ni kazalec njegovih motoričnih spretnosti. Otrok najprej začne laziti, s čimer izpopolnjuje koordinacijo, ravnotežje, se pripravi na padce. Če to fazo zaradi siljenja k hoji prehiti, je lahko to zanj škodljivo. Starši tudi pogosto menijo, da je primerno, da otroka ob vstopu v šolo usmerijo v določeno športno panogo, tako da je veliko šestletnikov že aktivnih na določenem športnem področju. To ni dobro, meni Škerlj, saj je bolje, da tako majhni otroci izvajajo splošno športno vadbo, pri čemer s prvinami atletike in gimnastike krepijo motorične spretnosti, kot so moč, ravnotežje, koordinacija, preciznost.
Več športne vzgoje v šolah
Večino organizirane popoldanske vadbe za otroke, tako tudi vadbo pri ABC športu, morajo starši plačati. S tržno naravnanostjo športne dejavnosti pa je velik del otrok in mladine iz socialno šibkejših okolij ostal brez možnosti organiziranega popoldanskega športnega udejstvovanja, ugotavlja Jelko Gros, direktor Zavoda za šport RS Planica. Zato je zelo dobrodošel program Zdrav življenjski slog, ki ga sofinancira evropski socialni sklad in je že pred tremi leti pripeljal v tretjino slovenskih osnovnih šol tretjo dodatno uro športne vzgoje v redni program in še dve dodatni uri skozi interesne vsebine.
»Projekt je zgradil tudi močno vez med šolo, starši in športnimi društvi, saj se kar 47 odstotkov otrok iz tega projekta vključuje tudi v dejavnost društev in ustvarja dobre temelje za vzgojo perspektivnih vrhunskih športnikov,« pojasnjuje Jelko Gros, ki koordinira projekt Zdrav življenjski slog.
Še spodbudnejše podatke zaznava Janko Strel, profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Triletne dosežke 27.000 šolarjev, vključenih v program, je primerjal z dosežki še večje kontrolne skupine šolarjev, ki v program niso vključeni, in prišel do ugotovitev, ki so »presegli najbolj optimistična pričakovanja«. Med najbolj ključne dosežke prišteva, da so s tem programom v športno dejavnost zajeli največ otrok prav v okoljih, ki so z vidika gibalne razvitosti in gibalnih potencialov v državi podpovprečna. Prav tako pomembno je, da so v programe pritegnili vse otroke, ki so se želeli športno udejstvovati, in pri tem ni bilo ločevanja med manj in bolj nadarjenimi. Nasprotno, delež, denimo, vključenih debelih otrok, je bil kvečjemu še večji, pojasnjuje Strel. Podvojilo pa se je tudi število športno nadarjenih otrok, ki treninge nadaljujejo v klubih.
Izjemnega pomena je tudi ugotovitev, da so vsi vključeni otroci presedeli manj časa pred računalnikom, televizijo, manj so uporabljali telefon kot tisti v kontrolni skupini. Med otroki, vključenimi v program, so zaznali pozitivne trende tudi v spremembi miselnosti. Ti otroci namreč doživljajo šport kot koristen dejavnik za izboljšanje zdravja, dobrega počutja, visoko pa cenijo tudi dejavnik zabave. »Mnogi med njimi so izražali visoko stopnjo zadovoljstva in samozavesti ter so ocenili, da so v formi, polni energije in bolj zbrani tudi pri učenju,« je povedal Strel.
Kot kaže, bo program Zdrav življenjski slog obstal tudi v kriznih časih, saj se je zanj zavzel minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo, ki mu je zagotovil financiranje tudi v tem letu, ko se je sofinanciranje iz evropskih skladov že izteklo. Minister upa, da bo »ena od najboljših naložb v zdravo življenje otrok« vključena tudi v naslednjo finančno perspektivo 2014–2017.
