To dejstvo zgovorno priča o tem, da je neformalna vzgoja, ki poteka mimogrede, nevede in nehote, pogosto pomembnejša od formalne, ciljane in načrtovane vzgoje. Zato številni starši, prepričani, da so z besedo in zgledom zavzeto in vzorno vzgajali svoje otroke, nemalokrat resignirano ugotavljajo, da sta bila »zavajajoči« glas vrstnikov in vpliv ulice močnejša od njihovih prizadevanj. Človeka – z izjemo najnežnejšega otroštva – dejansko najbolj oblikujeta družba, s katero je tesneje povezan, in okolje, v katerem odrašča, se uči, ustvarja in biva. Kar pa seveda ne pomeni, da so vzgojna prizadevanja staršev, skrbnikov, vzgojiteljev in pedagogov neučinkovita in nepotrebna. Izkušnje namreč pričajo, da človek ne glede na številne zunanje vplive ter posledične odklone od vzgojnih principov roditeljev globoko v sebi do konca dni nosi vse, kar so mu starši oziroma najbližji domači polagali na srce z vzgojo.
Nepredvidljivi rezultati vzgoje
Vzgoja sodi med najzahtevnejše in najnapornejše naloge, za mnoge upravičeno predstavlja odločilen element starševskega poslanstva. Rezultati vzgojnih prizadevanj so običajno nepredvidljivi, pogosto celo diametralno nasprotni od želenih. Z vzgojo si belijo glavo tako preprosti in neuki roditelji kot tudi tisti najbolj razgledani in izobraženi starši, ki skušajo vzgojne prijeme čim bolj prilagoditi otrokom in jih uskladiti s sodobnimi dosežki znanosti in tehnike.
Na svoji vzgojni odisejadi oboji doživljajo vzpone in padce, se soočajo z radostjo in razočaranjem ter se v odločilnih trenutkih sprašujejo, ali ravnajo prav.
Zakaj je vzgoja tako zahtevna, naporna in odgovorna? Na to vprašanje je na voljo množica odgovorov, ki pa nakazuje le delne rešitve in staršem oziroma vsem, ki se ukvarjajo z otroki in mladino, ponuja vrsto možnosti, pri čemer končna izbira in način njihove uporabe še vedno ostajata v pristojnosti staršev, učiteljev in vzgojiteljev. Upoštevajoč kompleksnost, interdisciplinarnost, zahtevnost in pomembnost vzgojnega poslanstva je razumljivo in opravičljivo, da se številni starši v trenutku nemoči in stiske obračajo za pomoč in podporo na sorodnike, svetovalce in druge strokovnjake; mnogi pa, zaskrbljeni in izčrpani, v pomanjkanju časa in energije, preprosto pričakujejo, da jim bo družba odvzela naporno breme vzgoje. Potihoma upajo, da bodo glavnino vzgojnih dolžnosti in obveznosti do njihovih nadobudnežev prevzeli vrtec in šola, morda športni trener, izvajalec interesnih dejavnosti, učitelj verouka, skavtska organizacija ipd. Svoje otroke hočejo »pošiljati« po vzgojo drugam. Čeprav je vzgoja dejansko neločljivo povezana z učenjem in izobraževanjem, pa vzgojno-izobraževalne inštitucije in družba nasploh ne morejo prevzeti ključne vloge, ki jo morajo v edukativem procesu odigrati starši in družina nasploh.
Kako bi želeli vzgojiti svoje otroke?
K zahtevnosti in napornosti vzgoje nedvomno pripomore tudi dejstvo, da si sleherni roditelj svoje otroke predstavlja po svoje – želi vplivati nanje in jih oblikovati v skladu s svojimi željami, pričakovanji in ambicijami. Na vprašanje, kaj pričakujejo od svojih otrok in kako si jih predstavljajo, ko bodo odrasli, dobimo nešteto odgovorov; mnogi med njimi so naravnost osupljivi.
Nekateri si želijo, da bi njihovi otroci postali »bojevniki« in zmagovalci, ki jih ne bi moglo nič premagati na poti do cilja, da bi bili sposobni preživeti v vsaki, še tako zahtevni situaciji, da bi vedno imeli nekoga, ki jih ima rad, da bi verjeli v dobroto in življenje, da bi ostali pošteni in človeški, da bi vselej, ko bi jim spodrsnilo, znali vstati, da bi se veselili življenja in bi svojo radost znali prenašati na svet, v katerem živijo, da bi ostali zvesti samim sebi in svojim najdražjim, da bi v hudih trenutkih našli oporo, ki jo potrebujejo, in nato znali svojo ramo ponuditi tudi drugim.
Pri vzgoji glavnina ljudi načrtno ali vsaj nehote posnema svoje starše. Psihologi in sociologi ugotavljajo, da celo posamezniki, ki so prepričani, da so jih starši vzgajali prestrogo ali preveč popustljivo, jih zanemarjali ipd., vsaj sem ter tja svoje otroke vzgajajo na način, kot so njih vzgajali njihovi starši. Nazadnje glavnina prizna, da so njihovi starši kljub morebitnim vzgojnim spodrsljajem in dejanjem v prazno storili največ in najbolje, kar so mogli, vedeli in znali. man
