Parodontalna bolezen (po »domače«, a strokovno neustrezno ji rečemo tudi parodontoza) je vnetje obzobnih tkiv, do katerega pride zaradi kopičenja bakterijskih zobnih oblog (plaka) ob dlesni. Začne se kot vnetje dlesni (gingivitis). Ta nabrekne, postane rdeča in ob ščetkanju hitro zakrvavi.

Vnetje dlesni lahko nato pri nekaterih napreduje v globino (kar imenujemo parodontitis), tako da ob zobu nastanejo »žepki«. Dlesen se začne umikati, zob se tako navidezno podaljša, se kasneje omaje in na koncu preprosto izpade.

Med rizičnimi dejavniki za nastanek in napredovanje bolezni so v prvi vrsti zobne obloge. Če teh ne odstranjujemo redno, sčasoma poapnijo in nastane zobni kamen, ki pa se lahko tvori tudi pod ravnijo dlesni, torej v samih obzobnih žepkih, če so ti prisotni. Na tako hrapavo površino se plak še raje lepi.

Takšne razmere se ustvarjajo tudi ob slabo narejenih plombah in protetičnih izdelkih. Slabše stanje imajo tudi bolniki s sladkorno boleznijo, ženske, ki jemljejo oralne kontraceptive ali so v menopavzi, in nosečnice. Posebno ogroženi so kadilci.

Za preprečitev bolezni lahko veliko naredimo sami, a na vse ne moremo vplivati, saj so v 50 odstotkih zanjo krivi geni. Začetek in razvoj bolezni sta namreč poleg količine plaka in vrste bakterij odvisna tudi od vnetnega odziva organizma, ki pa je dedno pogojen. Vnetni odgovor je tako pri nekaterih »nesrečnežih« kljub razmeroma dobri ustni higieni zelo buren in je tako kriv za propad obzobnih tkiv.

Pomembno je vedeti tudi, da ta bolezen ni omejena samo na usta (kar je pogosto razlog, da se ne jemlje resno), ampak vpliva na celoten organizem! Bolniki s to diagnozo imajo namreč dvakrat večjo verjetnost za srčni infarkt in trikrat večjo za možgansko kap, nosečnicam pa se sedemkrat pogosteje rodijo lažji in nedonošeni otroci.

Bolje preprečiti kot zdraviti

Presenetljiva pri tej pandemično razširjeni bolezni je prav njena pogostost. V Sloveniji je več kot 95 odstotkov prebivalstva z blago (k njej uvrščamo vnetja in krvavitve ob nekaterih zobeh) ali hujšo obliko parodontalne bolezni, 20 odstotkov od tega je tistih z zelo hudo obliko, tretjina ljudi srednjih let pa za izboljšanje stanja potrebuje oskrbo specialista parodontologa ter kirurški poseg.

Kot že zapisano, je največji dejavnik parodontalne bolezni vnetje zaradi bakterij, ki se nabirajo na trdih in so del mehkih zobnih oblog, zato lahko njihovo pravilno in vsakodnevno odstranjevanje pripomore k znatnemu izboljšanju stanja dlesni.

Primat med pripomočki za oralno higieno si je z leti priborila zobna ščetka, nato so si vse večji delež začele jemati nitke, zobne paste, ustne vode, ščetke za jezik... Vsi pripomočki so bili razviti z jasnim ciljem: dnevno odstraniti mehke zobne obloge, ki sčasoma preidejo v zobni kamen in skupaj predstavljajo idealen medij za pripoj in množenje škodljivih bakterij, ki povzročijo vnetje dlesni.

Za začetek se ustavimo pri ščetki: ta ne sme imeti pretrdih ščetin, saj s tem dodatno poškodujemo dlesen ali povzročamo nastanek skleninskih erozij. Prav tako mora biti ščetin čim več, saj s tem pokrijemo večjo površino ter zmanjšamo točkovni pritisk ščetine, ki tako ne škoduje zobnim in obzobnim tkivom.

Ščetkamo od dlesni proti zobem (linijsko ali krožno – tehnik je več), vsaj dvakrat na dan, vsaj dve do tri minute (priporočljivo je seveda več).

Pri čiščenju so pogosto zapostavljeni medzobni prostori, saj umazanije tam ne občutimo, je pa seveda jasno, da so polni ostankov hrane ali plaka, zato jih je treba, da se izognemo vnetju dlesni ali nastanku kariesa, nujno odstraniti. Pomagamo si lahko z nitko ali medzobno ščetko. Ta ima več velikosti glav in lahko očisti tudi razširjene medzobne prostore, velik pomen pa ima tudi pri poglobljenih žepkih in prizadetih razcepiščih korenin večkoreninskih zob, kamor z nitko ne moremo. O pravilni izbiri medzobne ščetke se posvetujte pri osebnem zobozdravniku.

Pri čiščenju moramo biti vestni in dosledni ter redno hoditi na preglede, na katerih nas zobozdravnik opozori na količino plaka ali kamna ter na mesta, na katerih nam kljub ščetkanju še vedno zastaja hrana.

Slab začetek, dober konec?

Parodontalna bolezen napreduje počasi, po navadi se stanje slabša več desetletij, zato imamo v večini primerov za njeno zdravljenje več kot dovolj časa.

Zdravljenje je usmerjeno k zmanjšanju oziroma odstranitvi dejavnikov, ki pospešujejo njeno nastajanje. Parodontalno zdravljenje tako zajema higiensko fazo, ki je temelj terapije, sledi ji kirurška faza, ki jo opravi specialist, in faza vzdrževanja novega stanja.

Zobozdravnikova naloga je, da najprej odstrani zobni kamen, nato pa opravi luščenje in glajenje korenin na tistih mestih ob zobu, kjer so žepki prisotni. Tako se bolniku omogoči, da sploh lahko čisti zobe.

Od tu naprej pa je izid odvisen od sodelovanja pacienta, ki mora začeti izvajati natančno in temeljito ustno higieno, predvsem z zobno nitko in mehko zobno krtačko. Če so na pregledu, ki je čez en mesec po opravljeni higienski fazi, žepki še vedno prisotni, se bolnika napoti k specialistu parodontologu.

Naslednja faza, faza vzdrževanja, ki jo opravlja spet zobozdravnik, pa ima pomembno vlogo, saj brez nje bolezen napreduje še hitreje, kot če je sploh ne bi zdravili.

Naj poudarim, da je vneta dlesen, ki je začetna oblika parodontalne bolezni, v celoti ozdravljiva, če se vzpostavi pravilna in zadostna ustna higiena. Če je stanje napredovalo v parodontitis, pa je bolezen mogoče le ustaviti. Škoda, ki se kaže kot umik dlesni, ostane za vedno!

Šele ko ima pacient spet zdrava obzobna tkiva, sledijo druga zobozdravniška dela, torej plombiranje in protetika.

Domači test: imam parodontalno bolezen?

Vzemite zobotrebec in ne premočno potegnite po dlesni (ki jo dobro vidite v ogledalu). Opazujte, ali se kje pojavi kri. Če se, je to najverjetneje znak parodontalne bolezni, saj zdrava dlesen ne zakrvavi hitro. Seveda pa se ne zanašajte stoodstotno na ugoden rezultat testa, o svojem stanju se boste lahko zagotovo prepričali le pri zobozdravniku. Ta bo z zelo preprostim pregledom preveril, kaj se dogaja v vaših ustih, s pomočjo rentgenske slike pa lahko izvemo tudi, kako je parodontalna bolezen napredovala.

Janez Šekoranja, dr. dent. med., je zaposlen v Zobozdravstvenem centru Modri zob v Ljubljani. Več informacij o zobozdravstvenih težavah najdete na spletni strani www.modrizob.com.