Ko je ogroženo življenje ali bi se stanje bolnika brez intervencije bistveno poslabšalo, je treba ob izvajanju ukrepov prve pomoči takoj poklicati tudi klic v sili 112 in jasno povedati, kaj se je zgodilo. »Na podlagi teh podatkov se odločimo, kdo bo šel na pomoč,« pojasnjuje urgentna zdravnica Ksenija Kmetič iz splošne nujne medicinske pomoči ZD Ljubljana. Pravi, da ob omejenem številu vozil ob izvozu zadnjega sprejmejo tudi odgovornost, da bo morda naslednji klic še nujnejši in ne bodo mogli ustrezno pomagati.
»Klici na 112 vse pogosteje postajajo vse bolj agresivni,« ugotavlja tudi Andrej Fink iz reševalne postaje Ljubljana in doda, da nestrpnost ni nikoli v dobro pacienta. Tudi opazke, naj raje takoj pridejo, kot da postavljajo vprašanja, slišijo. »Nasploh pa ljudje pogosto slabo presojajo, kdaj na urgenco. Nekateri, ki pridejo sami, gladko povedo, da njihov zdravnik ne dela ali pa je v zdravstvenem domu gneča. So tudi ljudje, ki nas izrabijo za lažji dostop do različnih preiskav. Srečujemo pa se tudi s pacienti, ki imajo sicer pester izbor resnih težav, a so pri nas pogosteje, kot sem sama v službi,« opaža Ksenija Kmetič.
Ne zapleta se le s paničnimi ali agresivnimi klici, »marveč včasih tudi zaradi popolnega nepoznavanja osnovnih znanj prve pomoči, kot so položaj za nezavestnega, temeljni postopki oživljanja, zaustavljanje krvavitev, oskrba manjših ran...« opozarja Rok Maček, predstojnik urgentne medicine celjskega zdravstvenega doma in dodaja, da lahko tisti, ki so ob bolniku ali poškodovancu, pogosto v prvih minutah stori veliko več kot najboljša zdravstvena oskrba kasneje.
Urgenca ni diagnostični center
Na omizju Kdaj na urgenco, ki sta jo včeraj pripravila Zdravniška zbornica in Slovensko zdravniško društvo je moderatorka dr. Nena Kopčavar Guček iz ZD Ljubljana izpostavila, da je na področju nujne medicinske pomoči vse več nezadovoljstva tako pri pacientih kot tistih, ki jim pomoč zagotavljajo. Začarani krog se začne s pacienti, ki bi lahko počakali na osebnega zdravnika, a z nepotrebnim obiskom dodatno obremenjujejo že tako preobremenjene zdravnike. »Preobremenjen in utrujen zdravnik je lahko nevaren zdravnik, saj lahko dela napake,« je opozorila Kopčavar-Gučkova, ki vidi rešitve za izboljšanje predvsem v izboljšanju komunikacije in krajši obravnavi pacientov. Ta bi se skrajšala že, če bi se ljudje informirali, kam in kdaj po nujno pomoč. Podatki anonimne ankete namreč kažejo, da je kar polovica ne išče na pravem mestu, čeprav je sistem že desetletja enak, v zdravstvenih domovih pa paciente zalagajo tudi z zloženkami Kdaj na urgenco.
Bolj kritičen je predsednik zdravniškega društva prof. dr. Pavel Poredoš, ki opozarja na kadrovske in prostorske težave, okrcal pa je tudi sistem organizacije. Dejal je, da je večurno čakanje na obravnavo bolnikov nesprejemljivo. Meni, da je priliv bolnikov na urgenco prevelik in da jih polovica med njimi ni življenjsko ogrožena. »Urgenca bi morala biti triaža, kjer bi se presojalo, ali bolnik potrebuje bolnišnično obravnavo. V sedanjem sistemu pa je urgenca diagnostični center,« opozarja. Po njegovem mnenju se znajde na urgenci toliko bolnikov zato, ker določene službe ne opravijo selekcije že čez dan oziroma zdravniki pogosto ne vedo, kam naj pošljejo bolnika. Priliv bi morale omejiti zlasti službe, ki bi poskrbele za kronične bolnike, je še opozoril Poredoš, ki ugotavlja, da zdravniki porabijo preveč časa tudi za zagotavljanje postelj v bolnišnicah, in meni, da bi morali na urgenci delati le najbolj usposobljeni in izkušeni zdravniki.
Vodja internistične prve pomoči UKC Ljubljana Hugon Možina je navedel, da oskrbijo okoli 135.000 bolnikov na leto, ki poiščejo pomoč na urgenci, nekaj tisoč dodatno še v urgentnih specialističnih ambulantah. »To pomeni, da naši ljudje radi hodijo na urgenco,« ugotavlja in sešteje, da jo vsako leto obišče vsak drugi Ljubljančan ali vsak četrti iz širšega zaledja. Dodaja, da ljudi ne odvračajo od obiskov, vendar vsi ne sodijo na urgenco, ki je namenjena le življenjsko ogroženim. Za slednje je bolje poskrbljeno tudi zaradi dobrega sodelovanja med splošno in internistično pomočjo, pravi in izpostavi še bolnikom prijazno pridobitev v podobi svetovalnega telefona za zdravnike, kjer 24 ur na dan dobijo nasvete, kdaj bolnika poslati na urgenco in kdaj ne.
Dr. Aleš Fischinger iz travmatološke klinike UKC Ljubljana pravi, da na kliniki oskrbijo od 200 do 250 poškodovancev na dan, kirurga pa potrebuje le polovica med njimi. Obžaluje pa predvsem to, da nimajo časa, da bi se lahko s pacienti ustrezno pogovorili. Opaža tudi, da so pacienti zelo potrpežljivi, zlasti v primerih, ko jih prehiti življenjsko ogrožen pacient. To je označeno z rdečo vrstno številko na zaslonu.
Tudi predsednik združenja kirurgov prof. dr. Radko Komadina izpostavlja velike težave urgentnih služb, zlasti pomanjkanje zdravnikov in predolge čakalne dobe. »Če bolnika ne moreš pregledati, bo šel drugam. Zato so zdaj urgentni oddelki bolnišnic, urgentni centri in ambulante neke vrste obvod za to, da ljudje lajšajo svoje težave.«
Samoplačnikov ni veliko
Ljudi, ki ne znajo presoditi resnosti situacije, zdravniki ne odvračajo od klica ali obiska urgence. Dr. Rok Maček pa ob tem opaža, da nekateri bolniki preveč dvomijo o njihovem znanju in željo pomagati. Ti njihovo prepričevanje, da ne gre za nujno stanje, radi dojemajo kot lenobno in jih obtožujejo opuščanja pomoči, pravi. Tudi strokovnjaki včerajšnjega omizja so si bili enotni, da je treba ob nenadnem poslabšanju zdravstvenega stanja takoj poiskati pomoč in ne razmišljati o tem, da bomo morda po nepotrebnem obremenjevali zdravnike, saj bodo ti znali hitro presoditi, kdaj gre zares in kdaj lahko pacient počaka izbranega zdravnika. Če pa boste dvomili o njihovi presoji, vas lahko obravnavajo kot samoplačnike, saj nenujna stanja ne sodijo v nujno medicinsko pomoč.
»V času dežurne službe (kakor tudi sicer) ima diskretno pravico in dolžnost ugotavljanja, kdaj je storitev nujna oziroma neodložljiva, le zdravnik. Če zdravnik presodi, da pomoč ni nujna, mora pacient podpisati pisno soglasje o izvedbi samoplačniške storitve,« pojasnjuje Damjan Kos, direktor sektorja za informiranje in odnose z javnostmi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. V primerih nujnih ukrepov pa stroške storitev vedno krije obvezno zdravstveno zavarovanje tudi za nezavarovane osebe ali tujce.
»Vsakega pacienta, ki pride po pomoč v našo enoto, pogledamo in oskrbimo. Šele po pregledu lahko zdravnik zaključi, da stanje ni nujno. Po grobih ocenah je takih kar polovica obiskov,« ocenjuje dr. Alenka Simonič iz novomeške ambulante nujne medicinske pomoči. A se samoplačništva ne poslužujejo pogosto, saj jim je pomembnejše, da obiskovalce poučijo, kaj je nujno in kaj lahko počaka.
Po oceni dr. Roka Mačka prihaja na celjsko enoto zaradi nenujnih stanj dobra polovica, včasih tudi blizu 70 odstotkov bolnikov. Pravi, da od njih najpogosteje slišijo, da so mislili, da bo bolje, pa ni; vprašanje kaj pa, če bo slabše, ali nimam časa za svojega zdravnika, ali jutri gremo na dopust, pa smo se prišli pokazat, ali je bolan na srcu in nas je strah, da ne bo kaj narobe... Tudi tem bolnikom redko zaračunavajo samoplačniške storitve, saj se bolnik in zdravnik glede ocene nujnosti pogosto ne strinjata in so konflikti tudi precej ostri, neizbežni. »Pogosto preobremenjeni zdravniki se jim izognejo tako, da bolnika ne obravnavajo kot samoplačnika in se raje posvetijo svojemu delu,« pravi dr. Maček.
Na Obali tudi dopustniki iz hrvaške Istre
Strokovna vodja ZD Koper dr. Ljubica Kolander Bizjak pravi, da v centralni urgentni službi ne opažajo porasta bolnikov, je pa med njimi več takih, ki bi lahko počakali na svojega zdravnika. »Preden se zdravnik odloči, da je obisk nepotreben, mora bolnika pregledati. Večkrat ne napiše računa, ker to povzroča veliko hude krvi in kreganja,« pravi Kolander-Bizjakova, ki med razlogi za nenujni obisk pogosto sliši, da bolniki med tednom ni imel časa ali pa da se boji, da je kaj hujšega. Najbolj obremenjeni so med poletno sezono, ki se začne že za 1. maj, »saj nas ne poiščejo le turisti, ampak tudi ogromno Slovencev, ki gostujejo v hrvaški Istri in si ne priskrbijo evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, čeprav je ta zastonj«.