Gospod je dobil pri zdravniku napotnico za (prvi) slušni aparat. »Bil sem racionalen in sem želel dobiti standardni aparat, ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje, če ta ne bi ustrezal, pa bi se odločil za nadstandardni aparat z doplačilom,« je povedal. A standardnega v-ušesnega aparata pri dobaviteljih tako rekoč ni mogel dobiti, ponudili so mu nadstandardne.
»Pri prvem dobavitelju so me po 20 minutah vrgli iz poslovalnice, ker sem vztrajal, da želim standardni aparat. Razlogi, ki so jih navajali, zakaj ne morem dobiti takega, so bili kontradiktorni: da bi aparat štrlel iz ušesa, potem so rekli, da se ga sploh ne da narediti...« Pri drugem ponudniku so povedali, da lahko da bo pri enem ušesu problem, a bo načeloma šlo. Naslednji dan so to preklicali in mu ponudili aparat z doplačilom 200 evrov. Na to je pristal. A je, preden bi plačal, želel potrdilo, da standardnega aparata ni bilo mogoče izdelati. Potrdilo so mu čez čas tudi poslali. Ko je aparat prevzel, pa so v poslovalnici na blagajniški prejemek pripisali izjavo, da se odpoveduje zahtevku do povračila doplačila aparata pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). To je, ker ni bil pozoren, podpisal, kar, priznava, sicer »ni opravičilo«. Ker tudi v tej poslovalnici ni bil zadovoljen z obravnavo, je tudi o tej izkušnji pisno obvestil ZZZS in hkrati zavod prosil za podatek, kako stari standardi veljajo za standardne ušesne aparate.
Po njegovem mnenju je vzrok za zaplet v tehnologiji: »V obeh poslovalnicah so trdili, da zaradi oblike mojega ušesa standardni aparat ne gre v uho, pri nadstandardnem pa ni problema. Predvidevam, da so tehnološki standardi aparatov, ki jih krije zdravstveno zavarovanje, tako stari, da ne pridejo v poštev, da bi jih ljudje nosili. Morda še danes ponujajo commodore?« da gospod primerjavo s tehnološkim napredkom v svetu računalnikov. Vendar odgovora na to zanj ključno vprašanje pri ZZZS ni dobil. Gospod zdaj razmišlja, da bi na osnovi potrdila, da ne more dobiti standardnega aparata, od ZZZS zahteval povračilo 200 evrov, ki jih je doplačal za nadstandard.
Dolžni so ponuditi standardne aparate
ZZZS v javnem razpisu za slušne aparate, ki jih zavarovancem zagotavlja zavod, ni opredelil tehničnih standardov, ki jih morajo zagotavljati dobavitelji, ampak je postavil cenovni standard – 300 evrov in pozval ponudnike, naj ponudijo slušne aparate v tem znesku. Tako je pri štirih dobaviteljih trenutno na voljo 47 modelov standardnih aparatov; 27 za-ušesnih in 20 v-ušesnih.
Ali pri zavodu vedo, ali ti aparati dejansko ustrezajo današnjim potrebam ljudi in tehnološkemu razvoju? »Pri nobenem medicinskem pripomočku ne moremo v celoti slediti tehnološkemu razvoju, saj to pomeni višjo ceno. Mi zagotavljamo zavarovancem funkcionalno ustrezne medicinske pripomočke, seveda si v okviru razpoložljivih sredstev prizadevamo za čim višjo kakovost,« je pojasnil Drago Perkič, vodja oddelka za medicinske pripomočke na ZZZS, ki se sicer strinja, da bodo minimalne tehnične zahteve za posamezne vrste aparatov pri zavodu morali določiti.
Dolžnost dobavitelja je, da zavarovancu najprej predstavi aparate brez doplačila, če tega ne stori, pomeni to kršitev pogodbe, ki jo je sklenil z ZZZS, nadalje pojasnjuje Perkič. Če dobavitelj stranki ne želi predstaviti standardnih aparatov, lahko podatke o tipih teh aparatov dobi na ZZZS, kjer po potrebi posredujejo tudi v komunikaciji z dobaviteljem. Če se stranka strinja z doplačilom za nadstandardni aparat, pa mora o tem podpisati izjavo. Zavarovanec ima pravico do novega aparata na stroške zdravstvenega zavarovanja vsakih šest let, prav tako ima pravico, da nove aparate najprej preizkusi, in to pri različnih dobaviteljih.
Kot rečeno, zavod zavarovancem zagotavlja funkcionalno ustrezen aparat. To pomeni, da če mu ne ustreza noben model standardnih aparatov, zavod krije ceno ustreznega dražjega aparata, ki je najcenejši na trgu. Torej bi zavod tudi gospodu iz uvoda plačal strošek nadstandardnega aparata. »A je gospod postopek izpeljal narobe. Ko je dobil od dobavitelja potrdilo, da mu standardni aparat ne ustreza, bi se s tem in predračunom za drug aparat moral obrniti na ZZZS. Ker pa je podpisal izjavo, da se strinja z doplačilom, bo težko uveljavljal povračilo doplačila,« pojasnjuje Drago Perkič.
»Dobavitelje zavod zelo pritiska s ceno aparatov in verjetno poskušajo finančno breme prevaliti na zavarovance s tem, da jim ponujajo nadstandardne aparate, katerih cen nihče ne regulira,« ugiba Perkič. Cenovni standardi za medicinske pripomočke so namreč enaki ali celo nižji, kot so bili leta 2005, ob tem da morajo dobavitelji v ceni za standardni aparat od leta 2007 zagotavljati še njihova popravila in vzdrževanje.
Nasprotno, Franci Orankar iz podjetja Widex, ki je eden od dobaviteljev slušnih aparatov, meni, da ni korektno do posameznika, da mu ne bi predstavili vseh možnosti, ki so na voljo, še posebej ker gre za dolgoročne odločitve. Pojasnjuje, da so vsi standardni aparati, ki jih ponujajo, digitalni. Seveda pa je med standardnimi in dražjimi aparati razlika: ti na primer omogočajo, da so tihi zvoki bolj okrepljeni in slišni, v glasnem okolju zmanjšajo prekomerni hrup, zmorejo prepoznavati različne zvočne signale in ločevati glasove, večinoma imajo dva in ne samo en mikrofon, imajo večnamenske programe, na primer za poslušanje glasbe, brezžično povezavo med obema aparatoma, tudi z mobilnim telefonom, in drugo. »Za osnovno, nezahtevno komunikacijo osnovni aparati zadoščajo, a je to hitro premalo,« meni Orankar. Razvoj tehnologije pri slušnih aparatih je hiter, a ne tako, da bi na primer posameznik čez šest let, ko aparat zamenja, dobil že povsem drug aparat, čeprav so nekateri modeli, ki jih je bilo včasih treba doplačati, danes že uvrščeni med osnovne, je povedal. Ocenjuje, da se približno polovica njihovih strank odloči za doplačilo aparata. Ta znašajo od 200 pa do 2000 evrov za aparat na enem ušesu.
Aparati morajo biti pravilno nastavljeni
Kako dobre standardne aparate dobijo naglušni ljudje, smo povprašali še pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije.
Izkušnje govorijo, da so ti aparati kakovostni in zagotavljajo rehabilitacijski učinek, če so pravilno nastavljeni, odgovarjajo. Tako je eden od njihovih članov pred dvema letoma testiral osem aparatov: po dva aparata vsakega od štirih dobaviteljev, od tega enega standardnega in enega nadstandardnega z doplačilom od 500 do 700 evrov. Gospod, ki ima 85-odstotno izgubo sluha, je prišel do zaključka, da standardni aparati, če so pravilno nastavljeni, ustrezajo večini naglušnih – pri uporabnikih s težjo izgubo sluha pa nimajo izkušenj s testiranjem aparatov. »Vsi današnji aparati so digitalni, vse nastavitve so računalniške, aparati imajo spominske kartice, kjer se lahko prebere zgodovina uporabe aparata, v kakšnem okolju je bil uporabljen... Tehnik v poslovalnici, ki nastavi aparat, ima na voljo vse možnosti, da ugotovi, kako bi lahko izboljšal slišnost osebi,« pojasnjujejo pri zvezi.
Pomembno je torej, da so aparati pravilno nastavljeni. Med uporabniki pa obstaja sum, nadaljujejo, da v poslovalnicah dobavitelji standardnih aparatov ne nastavijo optimalno za uporabnika in s tem dosežejo, da se ta odloči za dražji aparat. Zelo pomembno je tudi navajanje na aparat, ki lahko traja tudi do tri mesece. »Zdravniki bi morali izdati vsakemu, pri katerem ugotovijo izgubo sluha in pri ponovnem predpisu slušnega aparata, naročilnico za testiranje aparatov. Žal stroka meni, da je uporabnik, ki aparat prejme drugič, nanj že navajen in ne potrebuje trimesečnega testnega obdobja. Zato uporabnikom predpisujejo naročilnice za prevzem aparata in ne za testiranje,« ugotavljajo pri zvezi. Ugotavljajo tudi, da zdravniki naglušnim velikokrat ne povedo, da imajo v trimesečnem obdobju možnost testirati različne aparate, vsakega najmanj 14 dni, ter da si lahko aparat izberejo sami in jim ni treba vzeti tistega, ki ga predlaga ponudnik.
