Prvič, starši si morajo priznati, da svojemu otroku niso nudili zadostne spolne vzgoje. V idealnih okoliščinah je družinsko okolje najboljše za tovrstno učenje. Žal pa tudi starši z najboljšimi nameni taka vprašanja odpirajo šele v občutljivih najstniških letih, ko se komunikacija z otroki pogosto prekine in ko je hčerkam ter sinovom veliko teže posredovati občutljive nasvete. Veliko staršev je strah, da bo odprt pogovor o spolnosti pri otrocih spodbudil eksperimentiranje. Spet drugi se sklicujejo na moralna in religiozna stališča. Ne glede na omejitve in izgovore drži kot pribito: otroci do informacij o spolnosti pridejo. Nekje že.
Izkrivljeno informiranje
Večina seksologov meni, da mora biti šola prostor odprte spolne vzgoje. Tako ali drugače namreč otroci prihajajo do takih vsebin od zgodnjih let naprej: nekateri od svojih staršev, najsi bo to ob pogovoru ali na skrivaj, drugi od prijateljev, iz filmov, televizije, revij, oglasov ali kar z ulice. Edino vprašanje, okoli katerega si seksologi niso enotni, je, kako ukrepati, da bi uravnotežili to nenadzorovano, velikokrat negativno in izkrivljeno informiranje o spolnosti.
Spolnost ni nekaj, kar počnemo, pač pa nekaj, kar smo
Sodobna spolna vzgoja bi morala biti več kot le posredovanje dejstev o reprodukciji in spolnem aktu. Predstaviti bi morali spolnost v najširšem pomenu besede: kaj moške dela moške in kaj ženske ženske, kako razmišljamo, delujemo, se oblačimo, kako vzpostavljamo (intimne) odnose. Spolnost ni nekaj, kar počnemo, pač pa nekaj, kar smo.
V petem ali šestem razredu
Večina strokovnjakov se strinja, da naj bi spolno vzgojo začeli pri otrocih v petem ali šestem razredu – v tej starosti deklice in dečki postanejo zelo zvedavi glede svojega telesa in nasprotnega spola – in naj bi trajala vse do vstopa v najstniška leta. Seveda naj bi zanjo poskrbeli izobraženi in usposobljeni učitelji. Starši pa morajo prispevati pisno soglasje.
Vir: Nedeljski dnevnik
