Jože izhaja iz alkoholne družine. Čeprav je opazoval, kaj se dogaja doma, ni mogel pomagati, da se to ne bi zgodilo tudi njemu. Prvič se je napil že pri 13 letih. Bil je tako pijan, da ni vedel, kako je prišel domov, pripoveduje v kletni sobici stavbe na Podmilščakovi v Ljubljani, kjer se srečuje več skupin skupnosti Anonimnih alkoholikov. Po vrnitvi iz vojske je začel piti redno in do 30. leta že razvil hudo odvisnost. Preobrat je prišel pri 32 letih, ko je doživel alkoholni epileptični napad. Takrat si je rekel, da nikoli več ne bo poskusil alkohola, a ni šlo. Po devetih letih treznosti – bilo je na mamin rojstni dan – je v eni noči spil steklenico viskija. Upal je, da bo poslej lahko pil zmerno, pa se je zgodba z alkoholom ponovila, le da je prešel na žgane pijače.

»Viski je bil moj zaveznik in tonil sem vedno globlje. Mnogi so me spodbujali, ali bom naredil kaj zase in odgovoril sem jim, da bom jutri nehal piti. Teh jutri je bilo nešteto.«

Ko je bilo zelo hudo, je razmišljal tudi o samomoru. »Ne morem verjeti, da padeš tako globoko, da telo potrebuje samo alkohol in še enkrat alkohol.« Spoznal je, da nekaj mora narediti.

Usodni petkov klic

V bolnišnico na zdravljenje ni želel. Ko je bil najbolj na tleh, ga je obiskal prijatelj in mu pustil listek s številko Anonimnih alkoholikov. »Bilo je v petek popoldne, ko sem poklical in bil sem zelo presenečen, saj sem dobil toplo, lepo besedo. Od svoje mame v življenju nisem dobil take topline in ljubezni, kot sem jo dobil tisti trenutek od članice skupine za svojce alkoholikov Al-anon,« pove Jože. Čez konec tedna se je nekako streznil in komaj čakal na ponedeljek, da bo šel na sestanek. Od tistega petka alkohola ni več poskusil.

»Pripravljen sem bil, da me bodo spraševali vse mogoče, a so me vprašali le po imenu. Ljudje tukaj so bili urejeni, veseli, družabni. Slišal sem samo nasvet, naj ne pijem naslednjih 24 ur in naj vztrajam in prihajam na sestanke.« Res je vztrajal.

Prijatelji v skupini so povedali tudi, da se lahko zgodi, da ko je že skoraj na vrhu, spet zdrsne v globino, kot po toboganu. To se mu je tudi zgodilo, po letu in pol obiskovanja srečanj.

»Neki večer je oče pustil na mizi načeto steklenico vina, pograbil sem jo in naredil tri požirke. Takrat sem se zavedel, kaj sem naredil. A bil sem toliko močan, da sem v ponedeljek spet prišel na sestanek in s sklonjeno glavo povedal, kaj se je zgodilo. Bili so ponosni name, da sem spet prišel.« S tistim dnem si je Jože iskreno priznal, da je alkoholik, in začutil trdno voljo, da vztraja.

Tako brez alkohola vztraja že šest let in skupnost AA je kot njegova druga družina. »Tukaj imam same dobre prijatelje, kamor koli grem, srečam AA-jevce ali al-anonovce, ki so čudoviti ljudje. To me drži po konci. Z veseljem se oglasim na klic drugih članov, ki potrebujejo podporo, s prijatelji gremo na izlete in druga srečanja, berem veliko literature, razmišljam o sebi. Moj moto je: živim za en dan naenkrat, da ne spijem prvega kozarca in da vztrajam. Vztrajam, ker program deluje in vem, da brez AA ne morem živeti.«

Bilo ga je neizmerno sram

Da je alkoholik in da ima zaradi tega težave, se je Franci zavedel pri 42 letih. Takrat se je na pobudo žene prvič vključil v AA. »Zaradi alkoholizma me je bilo neizmerno sram in tudi osebnemu zdravniku nisem povedal, da imam te težave,« pove. Piti s prijatelji je začel že v srednji šoli, zabavali so se, bilo mu je všeč. Pil je, ko je bil obremenjen, da so bile stvari lažje, da je bil močnejši, bolj umsko sposoben... Alkohol mu je služil kot pomirjevalo in da se je lahko odmaknil in na to se je navadil. Doma pa so bile borbe. »Obljubiš, da ne boš več in to tudi iskreno misliš, a nisi sposoben obljube držati, saj je alkohol močnejši.«

Na sestanke AA je hodil pol leta, »konzumiral« vse vedenje, predvsem da ne sme popiti prvega kozarca in bo zmagal. Franci je verjel, da bo zmogel sam, in je opustil sestanke. Pil ni tri leta. »Potem sem si rekel, da sedaj pa že lahko nekaj popijem in, jasno, spet padel noter.« Bil je kampanjski pivec, pil je občasno, čez konec tedna in potem so bile težave v službi, vzeti je bilo treba bolniško, dopust...

Tako se je mučil 12 let. »Družina je trpela, danes to vem, takrat sem se sicer umikal. Stvar sem pripeljal tako daleč, da je žena rekla, da ima vsega dovolj in sva bila tik pred tem, da greva narazen.«

Ko se predaš, zmagaš

Spet je poiskal pomoč AA. »Takrat sem se res predal in to je ta čudež, ko se predaš, zmagaš. Ta bolezen je žleht in že to, da sprejmeš, da je tvoje življenje zaradi alkohola neobvladljivo, je velika stvar,« pove Franci. Takrat je tudi razumel stvari, ki jih je slišal. »Danes vem, da če si alkoholik, sta samo flaša in ti, drugega ni.« Pomemben in zahteven je tudi četrti korak, pove Franci in pokaže na plakat na steni, kjer je zapisanih 12 korakov Anonimnih alkoholikov, ki vodijo do ozdravitve. Pri četrtem piše: Naredili smo temeljito in neustrašno moralno samoinventuro. »Narediti moraš nekaj na sebi in to je ogromno delo.«

Sedaj abstinenco vzdržuje že devet let. »Ta program mi je dal drugo življenje. Izgubiš sram in spoznaš osnovne življenjske stvari, da moraš sam narediti nekaj zase, saj v AA nimamo terapevtov in smo sami sebi terapevti.« V skupini, pove, se pogovarjajo o različnih stvareh, o težavah, ki jih pestijo. Ko pride kak novinec, obravnavajo prvi korak – priznanje, da so pred alkoholom nemočni in da je postalo njihovo življenje neobvladljivo, in prenašajo svoje izkušnje. »To je naša največja sporočilnost – iskrenost, odprtost, poštenost,« poudarja Franci. Niso sekta, edini pogoj za pripadnost skupnosti AA je želja, da človek neha piti. »Nikogar ne zavrnemo, tudi če pride dišeč po alkoholu.«

Iskal je svojo »varianto«

Tudi Martinu je alkoholni opoj dajal dodatno energijo, nekakšno nadomestilo njegovi pohojeni samozavesti. Pil je na veseljačenjih, na katera so odhajali po službi, ob raznih družabnih in drugih dogodkih, a se je to sčasoma »gostilo«. »Nisem se zavedal, da je alkohol tako zahrbtna stvar,« pove. To je postajajo vedno bolj moteče za družino in del življenja je posvetil »kombiniranju«, kako bi lahko čim več spil in domov prišel trezen. Seveda tudi on te kombinacije ni iznašel.

Žena in starši so mu svetovali, naj nekaj naredi zase. Pri osebnem zdravniku ni dobil pomoči, ob naslednjem obisku pa mu je predpisal tablete tetidis, ob katerih pacient, če popije alkohol, izkusi veliko telesno neugodje. Nekaj časa je zdržal, a je spet skušal najti svojo »varianto« in piti ob tabletah. Končalo se je slabo. Potem je razmišljal, kako bi naredil, da bi lahko malo spil, žena pa bi bila zadovoljna. In je tablete zamenjal z drugimi, podobnimi. Žena je bila res zadovoljna, a je ugotovila, da nekaj ni v redu, saj spet prihaja domov pod vplivom alkohola.

Doma so ta čas nekako živeli, hodili na dopuste, v hribe, a to je bilo videti tako, da je na cilju v koči skrivaj popil nekaj ta kratkih. Tako življenje je bilo za Martina zelo naporno. »Vedno sem želel navzven dajati videz urejenega človeka, navznoter pa sem bil podrt.« Potem je žena spet pritisnila. V časopisu je našla članek o AA; pritegnila ga je anonimnost, ki jo jamči ta skupnost, in odšel je na prvi sestanek.

Najbolj se je bal, da bi tam srečal koga znanega. Na sestanku je poslušal, a že koval načrte, kako bo on to speljal. »Nisem prišel zato, da bi nehal piti, ampak da bi me naučili kulturno piti: da bi malo popil in šel domov in bi bila žena zadovoljna.«

A je šest let le kolebal med treznostjo in pitjem in nato zapustil program. »Suh« je bil dve leti in to je bilo slabo obdobje: »Toliko je bilo nekega odpovedovanja, slabe volje, užaljenosti... Na silo nehati piti ne priporočam nobenemu.« Potem je spet začel piti in žena je ponovno predlagala, da nekaj naredi zase.

Abrahama je speljal brez alkohola

Tako je pred 13 leti spet začel hoditi na sestanke, a tokrat ne zaradi žene ali staršev, ampak zaradi sebe. »Priznal sem, da sem pred alkoholom nemočen in mi ni bilo več nerodno v družbi reči: Hvala, ne pijem.« Težka preizkušnja je bila zabava ob njegovi 50-letnici: »Pol leta sem se ukvarjal s tem, kako to spraviti skozi in nič piti. Vse sem preigral, preštudiral. A sem našel moč, da sem na svoji fešti nazdravil z vodo. Nihče se ni zgražal, zabava je trajala od šestih popoldne do petih zjutraj.«

Alkoholu je vedno znova podlegel zato, ker ni imel poguma, da bi rekel, ne hvala, ne bom. »Samo to bi moral reči. Ko sem to znal uporabiti, nikoli več ni bilo problema. Danes vem, da mi ni treba piti, da bi bil vesel in zadovoljen. A da sem do tega prišel, ni bilo enostavno.«