»Ker so kemične analize izdelkov drage in zapletene, se v poplavi izdelkov nevarne kemikalije lahko odkrijejo le naključno pri inšpekcijskih pregledih, pa še ti vedno ne odkrijejo vsega,« je povedala prof. dr. Petra Forte Tavčer, predavateljica na Oddelku za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Eno bolj obsežnih in znanih raziskav na tem področju je lani izvedel Greenpeace pod imenom Detox. Ugotovili so, da so na oblačilih mnogih priznanih blagovnih znamk nedovoljene snovi, in proizvajalce pozvali, da se zavežejo k neuporabi strupenih kemikalij pri proizvodnji. Mnogi med njimi so to tudi storili.
Od pesticidov do težkih kovin
Najpogostejše kemikalije, ki so jih do zdaj našli v oblačilih na evropskih tleh, so formaldehid, dimetilfumarat, azobarvila, nikelj in šestvalentni krom. Glede na to, da imajo dokazane škodljive učinke (zlasti preobčutljivost v stiku s kožo oziroma alergije), jih je evropska komisija prepovedala ali omejila njihovo uporabo ter povečala nadzor nad njimi. Preostale razmeroma pogoste neželene snovi v tkaninah so nekateri neustrezni ftalati, ki so praviloma del potiskov s plastičnim otipom, težke kovine, ostanki pesticidov, klorirani aromati in biocidi. »Nekatere od teh spojin uporabljajo pri pridelavi tekstilnih vlaken in proizvodnji tekstilij in jih ob pravilno vodenih postopkih izdelave v končnih izdelkih ne bi smelo biti. Toda ker se nizkocenovni izdelki izdelujejo po načelu najmanjših stroškov, se denimo blago po koncu barvanja ali tiskanja ne opere dovolj in kemikalije ostanejo na blagu,« je pojasnila prof. Forte-Tavčerjeva in dodala še en pogost razlog za uporabo kemikalij – zaščito med transportom. Zaradi zaščite izdelkov med transportom iz dežel s toplo in vlažno klimo jih nekateri izvozniki obdelajo z biocidi, ti pa povzročajo alergične reakcije in težave z dihanjem predvsem delavcem v skladiščih in prodajalcem takšnih izdelkov. Kot so dodali na Uradu RS za kemikalije, gre v večini primerov res za poceni izdelke, vendar se najdejo tudi izjeme. »Cena izdelka nikakor ne zagotavlja njegove varnosti. Na primer šestvalentni krom lahko ostane po strojenju usnja. Torej ni dodan z nekim namenom, ampak je posledica uporabe kemikalij, ki se uporabljajo pri strojenju usnja,« so na Uradu RS za kemikalije podali primer potencialno nevarnega nakupa višjega cenovnega razreda.
Na etiketo seveda ne bodo zapisali, da kršijo zakonodajo
Kot je povedala Simona Fajfar iz Urada RS za kemikalije, kupci ob nakupu praviloma ne morejo prepoznati neustreznih tekstilnih izdelkov. Na etiketah namreč ni teh podatkov, da gre za prepovedane oziroma omejene snovi, ki v izdelkih sploh ne bi smele biti prisotne, če bi bili ti skladni z zahtevami zakonodaje. »Za dokazovanje skladnosti je nujno opraviti kemijske analize. Za izvajanje nadzora pri nas skrbi kemijska inšpekcija in o posamičnih primerih obvešča potrošnike, sporne izdelke pa pošlje na uničenje,« je prakso povzela Fajfarjeva. Znotraj Urada RS za kemikalije deluje omenjena kemijska inšpekcija, ki pri nas vrši nadzor nad tekstilijami prek evropskega sistema hitrega obveščanja RAPEX in prek rednega nadzora z akcijami vzorčenja. Povedano poenostavljeno: ko se najde sporen vzorec nekje na trgu EU, se takšne vzorce išče tudi na slovenskem trgu. »Po naših raziskavah so najdeni res le redki primeri spornih izdelkov,« je dodala Fajfarjeva.
V morju kemikalij, ki se veča, je nemogoče analizirati vse
Profesorica z oddelka za tekstilstvo vidi na tem področju večje vrzeli. Evropska zakonodaja se res redno dopolnjuje z izsledki raziskav na področju vpliva kemikalij na zdravje in okolje. Tako so na primer barvila, ki bi lahko tvorila rakotvorne spojine ali povzročala alergične reakcije, že dolgo prepovedana, že vrsto let je prepovedana uporaba anilinskega črnega barvila, prepovedana je uporaba klorovih belil v proizvodnji tekstila, pa uporaba nekaterih perfluoriranih polimerov. »Ker pa se v proizvodnji tekstila uporablja približno 1900 različnih spojin, za vse niso narejeni toksikološki testi,« je poudarila prof. Forte-Tavčerjeva. »Posebno za tiste ne, ki se uporabljajo pretežno izven EU. Z napredkom znanosti se za izboljšanje lastnosti tekstilij uporabljajo nove spojine, za katere vsi vplivi na zdravje in okolje tudi še niso znani. Takšni so na primer različni nanodelci,« je izpostavila sogovornica, ki predava o ekologiji in trajnostnem razvoju v tekstilstvu, študente pa opozarja tudi na pomembnost uporabe varnih kemikalij. »Vseeno pa se nam ni treba bati oblačil, ker so strupene kemikalije le izjemoma prisotne, in še to v majhnih koncentracijah,« je poudarila.
V trgovinski zbornici ne zaznavajo večjih težav
O sporni ponudbi tekstila smo povprašali tudi v Trgovinski zbornici Slovenije, od koder so sporočili, da s strani svojih članov na tem področju ne beležijo večjih težav, prav tako to ne izhaja iz poročil organov nadzora. Takole so zapisali v pojasnilo: »V Sloveniji je v uporabi Uredba EU št. 1007/2011 EP in Sveta o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave in tekstilnih izdelkov. Upoštevajoč zakon o splošni varnosti proizvodov se na trg lahko dajejo le varni proizvodi, glede uporabe kemikalij pa so proizvajalci dolžni upoštevati tudi zahteve kemijske zakonodaje. Proizvajalci tekstilnih izdelkov imajo med drugim še možnost, da se poslužujejo dodatnih pravnih podlag o določitvi okoljskih meril za podelitev znaka Skupnosti za okolje tekstilnim izdelkom, ki jim omogočajo, da potrošnikom vidno izrazijo uporabo varnih in okolju prijaznejših postopkov uporabe kemikalij (Eco label) pri proizvodnji tekstila. Ocenjujemo torej, da je stanje v Sloveniji na tem področju primerljivo z evropsko prakso, posamezni sporni primeri pa se rešujejo v okviru sistema hitre izmenjave informacij RAPEX,« so sklenili.
Kupujte slovensko inpoiščite ekološki znak
Najboljši nasvet in varovalo potrošnikov je, da vse nove tekstilne izdelke pred nošenjem operejo. Koristne smernice je s svojim zgledom postavila tudi prof. Petra Forte Tavčer, ki zase pravi, da kupuje, če se le da, izdelke slovenskih proizvajalcev. »V Sloveniji imamo kljub drugačnemu mnenju v javnosti še vedno nekaj tekstilnih podjetij, ki izdelujejo kakovostne izdelke, po vseh predpisih in standardih EU, torej brez nevarnih kemikalij, minimalno obremenjujejo okolje in v proizvodnji spoštujejo varnostne predpise in socialne standarde,« je naštela profesorica, ki je pri nakupu oblačil pozorna tudi na ekološke oznake, ki povedo, da je izdelek varen za uporabo, nekateri pa tudi, da je bil narejen v skladu z osnovnimi socialnimi standardi (na primer brez otroškega dela). »Najbolj razširjen ekološki znak za tekstil pri nas je Eko-tex standard 100. Opažam pa, da pri nas potrošniki teh znakov ne poznajo in jih na etiketah izdelkov niti ne opazijo,« je bila kritična.
