Rebeka Potočnik je med dojenjem drugega otroka zatipala zatrdlini na dojki. Zdravnik je menil, da gre za zamašeno žlezo, in možnost raka izključil. A ker imajo to bolezen v njeni družini, je samoplačniško opravila diagnostični pregled. Izkazalo se je, da je zatrdlina v dojki rak. Napotili so jo v mariborski klinični center, kjer pa se z zdravnico ni ujela in je želela še drugo mnenje. »Glede na dolgotrajnost zdravljenja je zaupanje v zdravnika, ki te obravnava, ključno. A so bolniki prestrašeni in svojih pravic ne upajo uveljavljati,« pove Potočnikova.
Sama je to moč našla in izplačalo se je, saj je na Onkološkem inštitutu v Ljubljani prišla k dobremu kirurgu in se prepustila zdravljenju. Z obravnavo na Onkološkem inštitutu je bila zadovoljna, izkoristila pa je vse, kar sistem omogoča. Tako je opravila tudi gensko svetovanje, kjer so odkrili, da gre za družinsko okvaro gena BRCA2. Pri zdravljenju so ji odstranili obolelo dojko, da bi zmanjšala možnost razvoja bolezni, pa so ji na njeno željo odstranili tudi drugo dojko in jajčnike. Pri komaj 33 letih se je znašla v meni.
»Zdravniki so predlagali, naj z odstranitvijo jajčnikov počakam še nekaj let, da se njihovo delovanje nekoliko zmanjša. A sem vsakič, ko me je kaj zabolelo v spodnjem delu trebuha, pomislila na raka in temu sem želela narediti konec,« pripoveduje Potočnikova tri leta po postavitvi diagnoze. Sočasno z odstranitvijo dojk se je odločila za njihovo rekonstrukcijo. Vesela je, da slovenski zdravstveni sistem to omogoča.
»Pri prvi dojki je bilo pomembno samo to, da preživim, pri drugi pa sem pomislila, da sta že opravili svojo vlogo, saj sem otroke že podojila in je bila odločitev lažja.« Veliko psihološke podpore je dobila, ko se je vključila v sekcijo mladih bolnic pri združenju Europa Donna. »Tam sem dobila izkušnje iz prve roke, dekleta smo se vse pomenila že na hodniku Onkološkega inštituta. To je bilo za mojo psiho kot injekcija, zelo mi je pomagalo.«
Mlade ženske zbolijo redko, zato jih ne jemljejo dovolj resno
»Večine bolnic, ki so zbolele mlade, zdravniki sprva niso jemali resno,« opaža predsednica Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna Mojca Senčar. Kar 80 odstotkov žensk z rakom dojk zboli po 50. letu, zato zdravniki v takšnih primerih predvidevajo, da je njihova pacientka premlada za to bolezen. Kot pravi Senčarjeva, se nekateri med njimi nikoli v svoji karieri ne srečajo z mlado bolnico z rakom dojk. Po njenih besedah pa je zelo pomembno, da si že mlade ženske pretipajo dojke in da ob vsaki novi spremembi, ki po enem mesecu ne izgine, pridobijo napotnico za center za bolezni dojk. »Tam vse bolnice vzamejo resno.« Pomembno pa je tudi, da bolnice z rakom dojk bolnišnico, kjer se bodo zdravile, izberejo premišljeno. Državni program raka dojk priporoča ljubljanski Onkološki inštitut, UKC Maribor in novogoriško bolnišnico.
Tega raka sicer zdravijo tudi v drugih bolnišnicah. »Statistike kažejo, da je pri ženskah, ki jih obravnavajo v inštitucijah, ki so za to zdravljenje manj usposobljene, preživetje nižje, kakovost življenja pa slabša. Osveščeni ženski je danes vseeno, ali se bo peljala nekaj kilometrov stran od doma, če ve, da jo bodo tam zdravili zelo dobro,« pravi Senčarjeva. Ob tem dodaja, da bo treba v prihodnje okrepiti tudi psihosocialno podporo bolnicam z rakom dojk in rehabilitacijo. »Še vedno nimamo urejenega zdravljenja limfedema (otekanje zaradi nenormalnega nabiranja medcelične tekočine, op. p.). Ta se pojavlja pri bolnicah z rakom dojk, ki so jim odstranili bezgavke. Ženske imajo zaradi limfedema po zdravljenju težave v vsakdanjem življenju, kar nikakor ni obroben problem. Danes bolnice ne moremo biti več zadovoljne s tem, da preživimo, ampak želimo kasneje živeti kakovostno,« je poudarila.
Velika večina bolnic danes preživi
Zdravljenje je medtem vse bolj uspešno – petletno preživetje bolnic z rakom dojk se je po zadnjih podatkih dvignilo vse do 88,3 odstotka. Tako visoko je bilo pri bolnicah, ki so zbolele v letih 2005 do 2009. Koordinator državnega programa za obvladovanje raka prof. dr. Branko Zakotnik poudarja, da je to že zelo dober rezultat. Nad mejo 90 odstotkov, ki jo presegajo skandinavske države, bi se lahko po njegovem dvignili s širitvijo presejalnega programa Dora na vso Slovenijo. Danes program, ki omogoča zgodnejše odkrivanje raka dojk in s tem uspešnejše zdravljenje, deluje le v ljubljanski regiji.
Mladim bolnicam, kot je Potočnikova, Dora sicer ne bo pomagala, saj je namenjena ženskam med 50. in 69. letom. To je starostna skupina, pri kateri se je pokazala korist takšnih programov, je pojasnil Zakotnik, mlajšim ženskam pa je diagnostika na voljo ob spremembah v dojki. Žal pa težavna pot do diagnoze, kakršno je doživela Rebeka Potočnik, ni bila izjema. Pri mladih in zlasti pri doječih ženskah je diagnozo namreč težko postaviti. Poleg tega je rak pri tako mladih ženskah redek, vnetja pri dojenju pa so pogosta, je dodal Zakotnik.
Kljub dobrim izkušnjam z zdravljenjem Rebeka Potočnik danes poudarja, da ni bolniku nič prineseno na krožniku – vse mora poiskati sam. »Včasih sem trkala na vrata, bila glasna in vztrajala, od prvega do zadnjega dneva je to boj. Ko dobiš tako diagnozo, si potrt, a moraš najti notranjo moč in pritisniti, da od sistema dobiš vse, kar ti pripada.«
