Pri diabetesu tipa 1 gre za avtoimuni proces, kar pomeni, da se – morda pod vplivom nekega virusa – na trebušni slinavki nekaj spremeni. Telo se proti temu začne boriti in ta buren imunski odgovor uniči dragocene otočke v trebušni slinavki, ki tvorijo inzulin.
Inzulin je hormon, ki se tvori v celicah na »repu« trebušne slinavke in je edini hormon v telesu, ki zna zniževati sladkor v krvi. Ko nekaj pojemo, dobimo v telo določeno količino sladkorja, ki ga nujno potrebujemo za dobro delovanje celic. Inzulin je tisti, ki pripelje sladkor iz krvi do celic. Če inzulina ni dovolj ali pa ga sploh ni – kot je to značilno za tip ena sladkorne bolezni – sladkor zastaja v krvi in do lačnih celic nikoli ne pride. Tako te uboge celice nikoli ne pridejo do energije, kar na dolgi rok ne gre, tako stanje je treba zdraviti z inzulinom.
Sladkorna bolezen tipa 1 po navadi nastopi pri mladem človeku. Zdravniki opozarjamo in smo zgroženi nad dejstvom, da danes zboleva velik delež zelo majhnih predšolskih otrok, vzroka za to pa za zdaj še ne poznamo.
Diabetes tipa 2 pa je bolj značilen za starejše ljudi?Tako je, vendar v zadnjem času opažamo, da zaradi porasta debelosti za diabetesom tipa 2 zboleva tudi mladina. Pri tipu 2 trebušna slinavka še vedno deluje, ampak ne zmore narediti dovolj inzulina. Če si debel, potrebuješ več inzulina, da se doseže učinek potovanja sladkorja iz krvi v celice.
Nekateri bolniki sladkorno bolezen opisujejo kot tavanje v začaranem krogu. Katere so njihove največje omejitve in izzivi?Pri sladkorni bolezni je zelo pomemben nadzor nad vrednostjo sladkorja v krvi. Če vzamemo primer sladkorne bolezni tipa 1, je to lahko zelo težko – tako za otroka kot za starše. Otrok ne razume, zakaj mu starši povzročajo bolečino, ko ga »špikajo« z injekcijo inzulina. Vendar lahko iz izkušenj povem, da otroci bolezen kar nekako sprejmejo. Poznam primere, ko so otroci zelo zgodaj zboleli in se niti ne spominjajo, kako je bilo, ko so živeli brez bolezni.
Za najstnike pa zna biti diabetes kar velik izziv, saj je zadnja stvar, ki si jo želijo, da bi bi bili drugačni od vrstnikov. Pri njih je treba nekako sprejeti, da sladkorna v nekem (upamo, da krajšem) obdobju ne bo najlepše urejena, ker bodo šli s prijatelji na pico, pili kokakolo...
Priporočena raven sladkorja v krvi je največ 6,1 mmol/l na tešče, pa vendar se zdi, da se propagira vedno nižja raven.Priporočena raven sladkorja v krvi je od 4 do 6,1 mmol/l, dve uri po jedi pa je lahko tudi do 7,8 mmol/l. Propagiranje ravni 5,0 je po svoje posrečeno, saj gre hitro v ušesa in spominja na ocene v šoli, za marsikoga pa je lahko stremljenje k petici zelo nevarno. Če bi starejšemu bolniku rekla, da mora imeti vedno sladkor 5, bi imel vsaj nekaj ur na dan prenizek sladkor, kar je nesprejemljivo. K vsakemu bolniku je treba pristopiti individualno. Petica, ki jo promovirajo, je za večino absolutno prenizka.
Na voljo je tudi poplava prehranskih dopolnil, vendar se mi ne zdi etično, da bi svojim bolnikom svetovala nakup katerega izmed njih. Prebrala pa sem nekaj člankov, ki pravijo, da cimet znižuje raven sladkorja v krvi, zato nič ne škodi, če si ga zjutraj potresejo po kaši ali koščku jabolka – okus je odličen!
Kaj pa stres, kako ta vpliva na raven sladkorja v krvi?Pod vplivom stresa krvni sladkor zelo rad naraste. Kadar smo pod stresom, se v telesu izločata kortizol in adrenalin, ki delujeta popolnoma nasprotno od inzulina in povzročita, da gre več sladkorja iz jeter v kri, kar pomeni, da nalagata inzulinu dodatno delo, da popelje sladkor iz krvi do celic.
Menite, da so mlajši bolniki s sladkorno boleznijo stigmatizirani?Intuitivno bi rekla, da ne, ampak iz pripovedi bolnikov na žalost opažam, da se soočajo s stigmo. Poslušam zgodbe, kako se delodajalci velikokrat zelo negativno odzovejo, ko slišijo, da ima kandidat za delovno mesto diabetes, zato veliko bolnikov na pogovorih za službo zamolči svojo bolezen.
V zadnjem času stroka opozarja na porast odpornosti oziroma rezistence proti inzulinu. Od česa je odvisna?Odpornost proti inzulinu lahko opišem kot upor telesa na delovanje inzulina in je sestavni del sladkorne bolezni tipa 2. Da spravimo sladkor v celice, je ob odpornosti proti inzulinu potrebnega veliko več inzulina. Poraba inzulina postane tako velika, da marsikatera trebušna slinavka tega ne zmore. Največ rezistence proti inzulinu opažamo pri ljudeh s prekomerno telesno težo, znana pa je tudi na primer pri ženskah, ki imajo bolezen policističnih jajčnikov in podobno.
Lahko zoper odpornost proti inzulinu kaj storimo?Znanstveniki so dokazali, da se odpornost proti inzulinu zniža, če smo redno telesno aktivni, saj mišice redno posrkajo določeno količino sladkorja, ne glede na to, koliko je inzulina. Z redno telesno aktivnostjo vzdržujemo primerno telesno težo, s čimer olajšamo delo trebušni slinavki.
Nekateri ljudje s tipom 1 sladkorne bolezni se tolažijo, da bodo presaditve trebušne slinavke kmalu bolj množične in dostopne. Kakšni so obeti?Pri nas je nekaj ljudi, ki so jim presadili celo trebušno slinavko obenem z ledvico, ker sta bila oba organa hudo okvarjena. Ponekod v tujini že presajajo le otočke dragocenih celic trebušne slinavke, kar pride v poštev pri ljudeh s tipom 1 sladkorne bolezni. Poročajo o dobrih rezultatih, saj presajeni otočki pri nekaterih preživijo tudi do pet let. Pravijo, da so njihovi bolniki s presajanjem zelo zadovoljni in da bi se ponovno odločili za ta poseg, kljub temu da morajo jemati dodatna zdravila. Pri nas tega še ne počnemo.
