»Ko sem imela sedem let, sem živela z mamo in njenim fantom. Bil mi je kot oče. Nekega večera je prišel v mojo sobo in me spolno zlorabil. To se je od takrat dogajalo vsak večer. Takrat nisem vedela, da je s tem kaj narobe. Rekel je, da mi tako izkazuje ljubezen in da je to najina skrivnost. Kmalu se je odselil, ne da bi mama vedela, kaj mi je naredil. Skrivnost je ostala skrivnost. Ko sem odraščala, sem se začela zavedati, kaj mi je storil. Pri desetih letih sem »brez pravega razloga« postajala depresivna. Nekega dne sem vzela košček stekla in ga potegnila vzdolž zapestja. Občutila sem nenadno olajšanje. Kadar sem bila žalostna, sem se rezala. Sprva sem to počela le doma, kasneje pa nisem v šoli zdržala niti dneva, da ne bi pobegnila na stranišče in olajšala napetosti, ki se je nabirala v meni. Sošolci so kmalu opazili moje početje in me zmerjali z norico, psihopatko. Vse to je mojo depresijo le še poglobilo. Kmalu je za to izvedela moja mama in me poslala na zdravljenje. V bolnišnici me je bilo sprva strah, potem pa sem spoznala, da me tam razumejo...«
To je zgodba zdaj osemnajstletne Anne, ki se je – tako kot mnogo drugih, ki so v hudi notranji stiski – zatekla k samopoškodovanju. »Zlorabljene osebe izražajo nevzdržne notranje stiske in obup s praskanjem, grizenjem nohtov do živega, prebadanjem kože, ščipanjem, puljenjem las, trepalnic ali obrvi, udarjanjem s predmeti, rezanjem ali ugašanjem cigaret na koži,« pojasni Tanja Šket iz Društva Ženska svetovalnica.
Medosebne meje in samokaznovanje
Definicij, ki opisujejo samopoškodovanje, je veliko, pove Tristan Rigler, specialist klinične psihologije iz enote za adolescentno psihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana, vendar je vsem skupno, da gre za »vedenje, pri katerem posameznik namerno poškoduje lastno telo z namenom, da bi sprostil napetost ali negativne občutke«. Rigler še dodaja, da je pri tem pomembno, da samopoškodovalno vedenje običajno nima samomorilnega namena.
Če se posameznik redno poškoduje, se razvije stanje, ki je podobno odvisnosti. »Pri tem gre za enak odziv na stanje stiske in potrebo po njeni sprostitvi.« Rigler pravi, da obstajajo tudi fiziološke povezave, ki nakazujejo korelacijo med samopoškodovalnim vedenjem in endorfinskim sistemom, ki naj bi igral pomembno vlogo pri razvoju odvisnosti od takega vedenja.
»Pri samopoškodovanju gre pogosto za poskus prevzemanja nadzora nad sabo in svojim življenjem,« pojasni Rigler in doda, da gre predvsem za poskus regulacije intenzivnih čustev, ki jih posameznik ne zmore drugače obvladovati ali se z njimi učinkovito spoprijeti. Tisti, ki poseže po takem ravnanju, se pogosto počuti nemočnega, praznega, brez čustev ali pa ga mučijo občutki krivde.
Tako kot obstajajo številne opredelitve samopoškodovalnega vedenja, obstaja tudi mnogo razlag za njegov nastanek, pravi Rigler in doda, da naj bi samopoškodovanje služilo kot sredstvo za prekinitev občutka depersonalizacije ali odsotnosti čustev. »Tako vedenje ima funkcijo vplivanja na medosebne odnose, postavljanja medosebnih mej ali samokaznovanja. Služi tudi kot nadomestitev samomora ali kompromis za njegovo izvedbo.«
Odprtost, toplina in pogovor
Šketova pove, da se samopoškodujejo otroci iz disfunkcionalnih družin. »To so družine, v katerih otroke hudo zanemarjajo, prisotni so nasilje, različne zasvojenosti, čustveni incesti, spolne zlorabe, obsedenost z vero, mentalne bolezni in tako dalje.« Travmatičen dogodek je prevzemanje odgovornosti za enega od staršev ali skrbnika, ki je bolan, zasvojen ali čustveno odsoten. Otroci so v domačem okolju izpostavljeni stalnemu vpitju, udarcem, spolnemu nasilju, zlorabam in pornografskim vsebinam ali pa spremljajo nasilje družinskega člana.
Vse te situacije povzročijo, da se začne otrok do sebe vesti podobno, kot se do njega vedejo drugi, ki so zanj pomembni. »Otrok kaznuje samega sebe, ker verjame, da je slab, saj drugi z njim ravnajo poniževalno, ogrožajoče in nespoštljivo,« pojasni Šketova in doda, da se začnejo otroci, mladostniki ali odrasli zaradi občutka visoke vznemirjenosti, tesnobe, strahu, panike ali anksioznosti rezati ali kako drugače samopoškodovati, saj se s tem tesnoba nenehnega pričakovanja, da bodo kaznovani, zmanjša. »Ob samopoškodovanju oseba doživi paradoksalno olajšanje, ker sama sebi zadaja bolečino in s tem zmanjšuje osnovni dolg, ki nastaja zaradi ponotranjenega prepričanja, da je slaba in si zasluži kazen.«
Na vprašanje, kako se odzvati, če opazimo, da se kdo od naših bližnjih samopoškoduje, Rigler odgovarja, da mora biti naš cilj, da oseba tega ne stori. »To lahko preprečimo na primer s preusmerjanjem pozornosti.« Vendar ima slednje le funkcijo krizne intervencije, ozadje težave pa ostane. »Svetujem predvsem, da se osebe, ki se poškoduje, ne ponižuje ali drugače kaznuje,« priporoča Rigler, a hkrati odsvetuje posvečanje prevelike pozornosti takemu vedenju, saj ga lahko s tem posredno okrepimo. »Bližnji lahko največ naredijo s svojo odprtostjo, toplino in pripravljenostjo na pogovor, predvsem pa s poslušanjem.«
