Prvi znaki infekcijske mononukleoze so vročina, vnetje žrela, otekanje limfnih žlez in utrujenost, ki lahko traja več dni. V zgodnjem otroštvu lahko otroci kažejo le tipične simptome prehlada in lahko njihova bolezen mine povsem brez hujših bolezenskih znakov. Zato starši pogosto niti ne vedo, da se je otrok z omenjenim virusom sploh okužil. »Diagnozo je namreč mogoče postaviti le z laboratorijskimi in serološkimi preiskavami krvi. V zdravstvenih domovih pa jim je v pomoč tudi manj zanesljiv hitri antigenski test, katerega rezultati so na voljo v nekaj minutah,« pojasni infektologinja Sibila Unuk z Oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja UKC Maribor, ki staršem priporoča, da poiščejo zdravniško pomoč ob vsakem sumu na angino.
Vedno je namreč treba izključiti streptokokno angino, ki se zdravi z antibiotično terapijo. Nasprotno pa se infekcijska mononukleoza ne zdravi z antibiotiki, ki v tem primeru celo škodijo, saj je kar 80-odstotna verjetnost, da se po telesu razvijejo srbeči izpuščaji, opozarja infektologinja.
Povzročitelj infekcijske mononukleoze sodi v družino herpes virusov. Virus epstein-barr pride s slino okužene osebe v žrelni predel osebe, ki se z virusom še ni srečala.
Prisotnost protiteles razreda M proti virusu epstein-barr se določa s serološko preiskavo krvi. V krvni sliki so običajno povišani levkociti in prisotni atipični limfociti. Zaradi prizadetosti jeter so povišane tudi vrednosti jetrnih testov.
Poljub, ki nikogar ne mika
»Bolnik z angino ima vročino, bolečine v žrelu, težko požira in ima povečane bezgavke. Lahko ima tudi glavobol, bolečine v mišicah, predšolski otroci lahko tudi bruhajo ali imajo bolečine v trebuhu,« našteva infektologinja Unukova simptome angine. S starostjo bolnikov se bolezen zaradi povečane pestrosti klinične slike vse lažje prepoznava, a povečajo se tudi možnosti za resnost obolenja in zaplete. Kar polovica mladostnikov in mlajših odraslih ima tudi znake, kot so pomanjkanje apetita in posledično izguba kilogramov, nerazpoloženost, utrujenost, povečane bezgavke in vranica. Bolniki imajo lahko tudi vnetje jetrnih celic, redko pa lahko pride tudi do zmanjšanja števila krvnih ploščic (trombocitov), pretrganja vranice, zapore zgornjih dihalnih poti zaradi otekline, vnetja osrčnika in pljučnice. Lahko pa bolezen tudi pri mladostnikih še vedno poteka kot neznačilno virusno obolenje z zgolj blažjimi znaki.
»Ocenjuje se, da je infekcijsko mononukleozo prebolelo 90–95 odstotkov odraslih ljudi. Pri starosti pet let naj bi jo v razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija, prebolela približno polovica otrok, preostali jo prebolijo do odrasle dobe. V deželah v razvoju so pri starosti pet let prekuženi skoraj vsi otroci,« razloži Petra Klepac z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Dodaja, da mnoge okužbe minejo asimptomatsko, s simptomi in znaki pa največkrat zbolijo najstniki in mladi odrasli. Zboli vsaj četrtina okuženih. Prijav bolezni pri odraslih je pri nas zelo malo, saj je večina okužbo že prebolela; v letu 2012 so jih zabeležili 781, največ v starostnem obdobju 15–24 let, in sicer v ljubljanski regiji, še pove Petra Klepac.
Zbolimo le enkrat
Simptomi mononukleoze se pojavijo od štiri do šest tednov po tem, ko je bila oseba v stiku z okuženo osebo. Bolezen lahko traja od enega do več tednov, dovzetnejši za okužbo pa so predvsem tisti, ki imajo oslabljen imunski sistem. Po okužbi ostane virus v telesu za vse življenje, in sicer v limfocitih B in epitelnih celicah žrela. Zbolimo pa navadno le enkrat. Obolenje se ponovi v manj kot enem odstotku, in sicer ob hudi oslabelosti imunskega sistema telesa. Po okužbi virus izločamo še več mesecev, lahko tudi leto in pol, razlaga dr. Sibila Unuk in doda, da se kri krvodajalcev kljub temu rutinsko ne pregleduje tudi na prisotnost okužbe z EBV. Razlogov je več, med drugim tudi zato, ker je virus, ki po okužbi ostane v telesu, lahko občasno prisoten v krvi, kar pri imunsko zdravi osebi ne povzroča bolezenskih znakov. Transfuzija krvi, v kateri je prisoten EBV, bi lahko bila nevarna za osebe po transplantaciji organov ali druge imunsko oslabele osebe, ki še niso prebolele infekcijske mononukleoze in pri teh rizičnih skupinah bolnikov se vedno opravijo vsa potrebna testiranja, da je transfuzija krvnih derivatov varna.
Bolezenski znaki, kot so vročina, vnetje žrela, otekanje limfnih žlez in utrujenost, dosežejo vrhunec od 30 do 50 dni po okužbi. Vročina lahko naraste do 39,5 stopinje Celzija. Vnetje žrela je na prvi pogled lahko podobno streptokokni angini, zato je slednjo bistvenega pomena izključiti. Redko se pojavijo izpuščaj, oteklina vek in zlatenica. Pri zdravljenju je poglavitnega pomena lajšanje simptomov. To pa pomeni, da mora bolnik predvsem veliko počivati, uživati večje količine tekočin, pomagajo tudi grgranje slane vode in protibolečinske pastile za grlo. Bolečine in vročino lahko bolnik zmanjša s paracetamolom in nesteroidnimi protivnetnimi zdravili.
Če se zaplete, lahko v izjemnih primerih infekcijska mononukleoza povzroči tudi okvare organov. Med najnevarnejšimi zapleti je pretrganje vranice, saj lahko oboleli izkrvavi. Ta organ je ob prebolevanju infekcijske mononukleoze povečan pri polovici obolelih. Vranica se lahko pretrga spontano ali jo povzroči poškodba trebuha, zato je pomembno, da oboleli počiva in se ne napreza, v primeru bolečin v trebuhu pa poišče zdravniško pomoč.
