Psihiater in vodja Centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani prim. dr. Gorazd V. Mrevlje pojasni, da je depresija skupaj z anksioznostjo (tesnobnostjo) ena najbolj razširjenih razpoloženjskih in s tem tudi duševnih motenj v sodobnem svetu. Slovenija seveda pri tem ni izjema. »Številk, ki bi to potrjevale, žal nimamo. Razpolagamo le z nekaterimi podatki o porastu ljudi, ki se bolnišnično ali ambulantno zdravijo zaradi depresivnih razpoloženjskih motenj,« pravi Mrevlje, a poudarja, da lahko tudi za Slovenijo brez dvoma uporabimo globalne podatke, ki govorijo, da v razvitih sredinah ta trenutek med 15 in 25 odstotki populacije (pojavljajo se tudi številke o tretjini in celo polovici vse populacije) trpi za eno od depresivnih motenj. »Polovica teh ljudi je neprepoznanih in nediagnosticiranih, od tiste druge polovice, ki se zdravi, pa se jih po teh podatkih petina ali celo četrtina zdravi napačno,« realno pove sogovornik.
In kako si razlaga skokovit porast zdravljenja in jemanja antidepresivov? Ga je mogoče pripisati bolj odprti družbi in destigmatizaciji te bolezni ali pa neizprosni tempo in razmere v družbi tudi dejansko povzročajo več depresij? Prepričan je, da je odgovore mogoče iskati v obeh omenjenih razlogih. »Biti depresiven ali imeti depresijo danes ni več sramota, upam si celo reči, da to postaja trendovski in moden opis za nekatera stanja, pri katerih v resnici ne gre za pravo depresijo. Če smo pozorni, ljudje z večjo lahkoto rečejo, da so depresivni, kot pa hudo mi je, slabe volje sem, sem nesrečen in nezadovoljen, nerazpoložen in napet ter podobno. Še pred časom se je za vse to uporabljal izraz 'sem v krizi' ali 'sem pod stresom', zdaj pa boste vse pogosteje slišali ljudi, ki bodo ta počutja opisali s tem, da so depresivni ali pa da imajo depresijo,« razloži psihiater.
Prikrite in netipične oblike depresije
K porastu depresij med ljudmi je po mnenju sogovornika pripomoglo tudi to, da poznamo danes številna stanja, na katera še pred časom nismo bili pozorni v smislu razpoloženjskih motenj ali celo depresije. Zato danes v psihiatriji ne govorimo le o »prikriti depresiji« s kroničnim občutkom žalosti ali nezadovoljstva (in to kljub uspehom in navidezni sreči v življenju), ki pogosto predvsem pri moških ostane neodkrita, ampak poznamo celo vrsto netipičnih oblik depresije. »Vemo tudi, da depresije pri otrocih in mladostnikih ter starostnikih potekajo in se kažejo povsem drugače kot pri odrasli populaciji. Znano je, da gre tesnobnost z roko v roki z depresijo, in tako nismo več pozorni le na tako imenovane zmerne, hude ali velike depresije,« dodaja Mrevlje. Izpostavi, da stroka v zadnjem času posebno pozornost posveča posebnostim depresij pri moških, saj se poraja dvom, ali dolgo časa veljavno razmerje, da na tri ženske za depresijo zboli en moški, še velja.
Predsodki zaradi antidepresivov
Nekateri se branijo jemanja antidepresivov, češ da se jih potem nikoli v življenju ne bodo več rešili. A sogovornik miri, da je ta strah povsem neupravičen. »Sodobni antidepresivi, ki skrbijo za zadostno koncentracijo serotonina, dopamina in noradrenalina v telesu, so varna zdravila, ne povzročajo škode organizmu, predvsem pa ne telesne odvisnosti oziroma nevarnosti,« pravi. Predstavljajo pa to nevarnost nekatera pomirjevala (apaurin, helex, xanax, lexaurin in podobni), ki jih ljudje pogosto enačijo z antidepresivi. »Ta zdravila so zelo učinkovita pri hudih stanjih tesnobe, napetosti ali vznemirjenju, vendar se jih lahko jemlje le krajši čas, saj lahko že v mesecu dni povzročijo odvisnost,« svari psihiater in omeni še drug strah oziroma predsodek ljudi zaradi antidepresivov, to je, da jih je treba jemati najmanj osem do dvanajst mesecev, in to tudi po tistem, ko je bolezenska simptomatika že izginila. Nekateri zato tudi očitajo farmaciji, da iz depresije dela velik posel in z odkrivanjem novih oblik depresije samo povečuje svoj doseg. A Mrevlje meni, da bi morali biti bolniki in terapevti, posebno psihiatri, farmacevtski industriji predvsem hvaležni za sodobne antidepresive.
Premalo kliničnih psihologov
V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije so prepričani, da bi lahko Slovenci porabili marsikatero škatlico antidepresivov manj, če bi imeli na voljo dovolj kliničnih psihologov, ki so v določenih primerih, predvsem pri blagih in zmernih oblikah depresivnih motenj, po njihovem mnenju lahko alternativa psihiatru in zdravilom. Trenutno jih imamo na 100.000 prebivalcev le tri in za svetovnim povprečjem sedmih kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev močno zaostajamo. Ta razlika je še večja, če se primerjamo s sosednjo Avstrijo, kjer imajo za takšno število ljudi na voljo kar 49 kliničnih psihologov. Predsednica zbornice Sana Čoderl Dobnik je že pred časom potrdila, da je pri nas zelo težko priti do kliničnega psihologa in da čakalne dobe zanj večinoma presegajo dopustno mejo. Ob tem je poudarila, da so psihološke terapije pri blažjih težavah kratkoročno podobno učinkovite kot antidepresivi, še zlasti pa se prednosti pogovora s kliničnim psihologom poznajo na dolgi rok. Predvsem za tiste, ki resnično želijo reševati svoje težave – s pomočjo kliničnega psihologa in psihoterapije se namreč opremijo z veščinami za trajno premagovanje stisk v življenju in se naučijo sami spoprijemati s težavami. Mrevlje kot psihiater tega stališča ne želi komentirati, poudarja pa, da danes pri zdravljenju depresij ni več dilema: psihoterapija ali zdravila proti depresiji. Odgovor se namreč skriva v besedi, torej uporabi obeh metod. Razmerje med eno in drugo pa določajo težavnost klinične slike, bolnikova osebnost, njegova pripravljenost za zdravljenje in seveda tudi ustrezna izobrazba terapevta.