Verjetno ni človeka, ki ne bi imel vsaj enkrat v življenju težav zaradi glivičnih okužb, ki se uvrščajo med najpogostejše kožne bolezni in se lahko, če jih ne zdravimo pravilno, razširijo po telesu, prodrejo iz povrhnjih v globlje plasti kože ali pa se prenesejo na druge ljudi. Glivične okužbe se lahko pojavijo na trupu, stopalih, dimljah, lasišču in na nohtih. Kot pravi specialist dermatovenerologije, prof. dr. Igor Bartenjev, ima danes že več kot tretjina osemdesetletnikov glivično obolel vsaj noht na nožnem palcu.
Možna tudi amputacija prsta
Okužbo najpogosteje povzročajo dermatofiti, lahko pa tudi kvasovke in plesni. Noht se odebeli, obarva rumenkasto, postane lomljiv ter se sčasoma dvigne in odstopi. Večina starostnikov zaradi številnih drugih zdravstvenih težav, ki se pojavijo s staranjem, glivične okužbe na nohtih pogosto prezre. Ob težkih kroničnih boleznih, bolečinah v križu in drugih tegobah na stara leta se jim zdi nesmiselno, da bi si glavo belili še z neprivlačnim videzom nohtov. To pa seveda ni prav. Onihomikoza, kot se strokovno imenuje glivično obolenje nohta, je namreč nalezljiva, poleg tega lahko zlasti pri starejših povzroči velike težave.
Okužba se lahko prenese na obnohtje in povzroči vnetje ter gnojne rame. V skrajnem primeru lahko pride tudi do amputacije prsta. »Dejavnikov, ki prispevajo k razvoju onihomikoze, je več. To so bolezni periferne cirkulacije, periferne nevropatije, ortopedske nepravilnosti stopala, sladkorna bolezen, pa tudi znojenje, imunska oslabelost in ponavljajoče se poškodbe nohta. Vsi ti dejavniki se po navadi pojavljajo s staranjem, zato tudi pravim, da so glivična obolenja nohtov in kože pogostejša med starostniki. Teh bolezni je vedno več, kar nekako pripisujemo dejstvu, da je vse več tudi starih ljudi. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da nimajo težav z glivičnimi obolenji tudi mlajši ljudje in otroci. Opažamo namreč, da ima vedno več ljudi zmanjšano sposobnost imunskega sistema, povečanje števila okužb pa povezujemo tudi z veliko in pogosto nekritično uporabo antibiotikov, ki spodbujajo rast glivic«, opozarja prof. dr. Bartenjev.
Največja napaka je, kadar ljudje glivična obolenja poskušamo pozdraviti kar z domačo lekarno oziroma z različnimi zeliščnimi zvarki. Res je, da lahko sami veliko pripomoremo k temu, da do glivičnega obolenja ne bo prišlo, ob prvih znakih težav pa je vendarle nujen obisk pri zdravniku, ki mora ugotoviti, za katere glivice gre in predpisati ustrezno zdravljenje. A tu nastopi druga težava. Bolnikova pot se pogosto začne in tudi konča v ambulanti družinskega zdravnika.
»Kadar zdravniki vidijo na koži rdeče, luščeče in srbeče spremembe, hitro postavijo diagnozo, da gre za mikozo, torej glivično obolenje. Zdravila proti glivicam (antimikotike) žal še vedno pogosto predpišejo brez predhodne mikološke verifikacije bolezni, kar je z vidika sodobne dermatološke doktrine slabo. Poleg tega, da je zdravilo izbrano na pamet, je včasih terapija predpisana v nepravilnem odmerku in za neustrezno obdobje zdravljenja. Po drugi strani pa je tudi res, da so zdravniki družinske medicine prisiljeni ukrepati na tak način, saj je pot do dokaza glivice in njene natančne identifikacije včasih zelo dolga«, pravi prof. dr. Bartenjev.
Dolgotrajna analiza v laboratoriju
Prav bi torej bilo, da bi družinski zdravniki pacienta napotili v ustrezen mikološki laboratorij, kjer bi lahko okužbo najprej potrdili, nato pa čez štiri do šest tednov izdali dokončno poročilo, v katerem bi bil naveden povzročitelj. »Teh laboratorijev je malo, pri dermatologih so že leta čakalne vrste, preiskava pa tudi ni poceni«, pojasnjuje naš sogovornik in dodaja, da pacient sicer ne bo imel dodatnih težav, če mu bo zdravnik postavil napačno diagnozo in mu v prepričanju, da gre za glivično okužbo, predpisal lokalni antimikotik. Žal pa seveda v takem primeru tudi želenega terapevtskega učinka ne bo. Z glivično infekcijo namreč lahko zamenjamo veliko kožnih eritematoskvamoznih bolezni. To so bolezni, ko koža pordi in se lušči. Gre denimo za luskavico dlani in stopal, razne ekceme, kontaktni dermatitis, gnojna vnetja nohtov, vnetja obnohtij, poškodbe nohtov in še bi lahko naštevali. Pacienti pogosto ignorirajo glivične spremembe na nohtih, redko pa se sprijaznijo z glivičnimi spremembami na koži, ker jih srbijo in jih težje prikrijejo. Sicer pa običajne kožne mikoze in tudi mikoze nohtov niso nevarna bolezen. Zdraviti jih je treba, ker se prenašajo med ljudmi in predvsem zato, ker se pri okuženem širijo in napredujejo. Le redko se je namreč naš organizem sam sposoben znebiti patogene glivice.
Nekateri se okužb z glivicami tako bojijo, da se izogibajo bazenov, savn in skupinskih tušev. Tudi če gredo k frizerju ali pedikerju, imajo neprijeten občutek, da bodo staknili to trdovratno nadlogo. Ni jim malo, ki si ob odhodu iz bazenov preventivno razkužijo noge, kar sicer po besedah prof. dr. Bartenjeva ni nič narobe, je pa povsem nepotrebno. Z glivicami se namreč srečujemo povsod. Predvsem od naših individualnih lastnosti oziroma od dovzetnosti na infekcijo je odvisno, ali bomo zboleli. Veliko ljudi je vsak dan v stiku z obolelimi, vendar sami ne zbolijo. Mnogo je tudi takih, ki na koži že imajo glivice, pa se jim bolezen ne razvije. Kot smo že uvodoma pojasnili, so za glivična obolenja bolj dovzetni starejši, otroci in ljudje z oslabljenim imunskim sistemov.
S povečanim številom obolelih pa se seveda razvija tudi vse več preparatov za zdravljenje glivičnih obolenj. Farmacevtska industrija ne počiva, saj so antimikotiki ob milijonih bolnikov velika tržna niža. Pogosto se uporabljajo lokalni pripravki, ki jih nanašamo direktno na obolelo mesto. Kadar gre za okužbo kože, so po navadi učinkoviti, v primerih, ko so glivice prizadele nohtne plošče, pa je treba pravilno izbrati sistemski antimikotik, torej zdravilo, ki ga vzamemo v obliki tablet ali kapsul. Prof. Bartenjev pravi, da se med sodobne antimikotike v dermatologiji uvrščajo predvsem terbinafin, itrakonazol in flukonazol. Zdravljenje je seveda učinkovito le takrat, ko zdravnik izbere pravo zdravilo za natančno določeno vrsto infekcije. To je izjemno pomembno tudi zato, ker lahko imajo sistemski antimikotiti stranske učinke. Škodljivo lahko vplivajo na jetra ali pa se »tepejo« z nekaterimi zdravili, kot so denimo kontracepcijske tablete, zdravila za zniževanje pritiska, holesterola in še nekaterimi drugimi.