Veliko je otrok, ki se rodijo s štrlečimi ušesi. Ena takšnih je tudi naša sogovornica Maja, ki je kot desetletno dekle na pobudo staršev pristala na oddelku za otorinolaringologijo celjske bolnišnice, kjer so ji oba uhlja uspešno korigirali. »Moram priznati, da je ta operacija zelo vplivala na mojo kasnejšo samozavest. Ravno toliko sem bila stara, da sta me moja štrleča uhlja zelo motila, ko sem se pogledala v ogledalo. Imela sem namreč dolge, ravne lase, največkrat gladko počesane in spete v čop in verjetno si lahko predstavljate, koliko bolj so v tem primeru prišla do izraza štrleča ušesa,« pravi danes že 30-letna mamica dveh sinov, ki štrlečih ušes po njej na srečo nista podedovala.
To se namreč zgodi zelo pogosto, pravi specialist otorinolaringologije mag. Božidar Kroflič, predstojnik Oddelka za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo celjske bolnišnice, ki je zato v svoji karieri velikokrat operiral tako mamo kot tudi sina. Pa ne enkrat, tudi večkrat. Staršev štrleča ušesa ob rojstvu otrok običajno niti še ne motijo zelo, morda jih sprva niti ne opazijo. »Normalno je, da je vsak otrok v očeh staršev najlepši. In tako je tudi prav. A otroci rastejo, se začnejo primerjati z vrstniki in če neki del telesa, v tem primeru štrleča ušesa, vendarle pretirano izstopajo in so celo predmet posmeha, to pri otrokovem razvoju lahko pusti tudi globoke psihične posledice,« pravi specialist otorinolaringologije. Kot še dodaja, so še pred nekaj leti na njihovem oddelku opravili okoli 30 operativnih korekcij štrlečih ušes mesečno, odkar Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) tega posega ne krije več iz košarice obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa opravijo kvečjemu enega, morda dva posega na leto, saj morajo prizadeti zanjo sami seči v žep.
Mnenje psihologa ne šteje
Kroflič se strinja, da lahko pretirano štrleča ušesa pri razvoju otrok puščajo tudi psihološke posledice. »Taka ušesa nikoli ne izginejo in se ne popravijo sama od sebe, puščajo pa lahko trajne brazgotine na duši. Kriva je seveda tudi družba, ki postavlja neke estetske norme, ki se tudi spreminjajo,« pravi naš sogovornik. In dodaja, da tudi psihologi vedo, da otroci pri razvrščanju izkoristijo vsako manjšo nepravilnost, ki ni takšna kot pri večini, da nekoga izločijo iz svoje sredine. Zato se Kroflič kot specialist otorinolaringologije z odločitvijo zavarovalnice ne strinja, a mimo pravil seveda ne more. »Starši največkrat zmotno menijo, da o tem odločamo mi, zdravniki,« skuša pojasniti Kroflič, ki je zato letos na zavarovalnico naslovil vprašanje, če je tovrstne posege v breme ZZZS pri otrocih mogoče opraviti v primeru, da ti predložijo mnenje psihiatra, da štrleča ušesa vplivajo na njihovo psihično zdravje. A kot so mu iz zavarovalnice pojasnili v odgovoru, je mogoče tak poseg utemeljiti izključno, če je prizadeta funkcionalnost ušesa – sluha in je torej moten sluh, medtem ko mnenje psihiatra ni razlog za operacijo v breme ZZZS. Izjeme, ko bi torej zavarovalnica strošek operacije povrnila, če je torej uho funkcionalno prizadeto zaradi bolezni ali poškodbe in je zaradi tega pri nekom prizadet sluh, pa so izjemno redke. Prej namreč ljudje, pravi Kroflič, z velikimi in štrlečimi ušesi slišijo bolje, čeprav le za spoznanje, kar naš sogovornik nazorno pokaže z roko, saj si včasih tisti, ki bi si nekaj želel slišati bolje, z roko nagonsko upogne ušesa nekoliko naprej.
Za poseg primeren čas pred vstopom v šolo
Da med pravice iz obveznega zavarovanja ne sodijo storitve estetskih operacij, razen če so te nujne zaradi posledic poškodb, okvar ali bolezni, ki so povezane tudi z odpravo funkcionalnih prizadetosti, je potrdil tudi Damjan Kos, direktor sektorja za informiranje in odnose z javnostmi na ZZZS. A če starši želijo in takšno operacijo, ki v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKCL) denimo stane dobrih 1200 evrov, plačajo sami, jo seveda brez zadržkov opravijo povsod. Koliko se jih odloči za to, pa lahko le ugibamo, saj podatkov o številu posegov, ki jih opravijo zasebni plastični kirurgi, ni. Dovolj zgovoren pa je že podatek, da zdaj na celjskem oddelku otorinolaringologije, na primer opravijo enega do dva tovrstna posega na leto, v ljubljanskem UKC pa redkokdaj več kot dva na mesec. »Glede na dolgo čakalno dobo na naši kliniki pa se iz izključno estetskih razlogov pri nas praktično tisti, ki so tudi samoplačniki, ne odločajo. Pogosteje verjetno zato tovrstne estetske operacije štrlečih uhljev opravljajo kirurgi plastiki, tudi zasebniki,« a teh podatkov, obžaluje Irena Hočevar Boltežar, predstojnica klinike za ORL in CFK na ljubljanskem UKC, nimajo.
Sicer pa so tovrstni posegi najbolj idealni pri otrocih, starih pet ali šest let, vsekakor še pred vstopom v šolo. »Pri tej starosti namreč uhelj že doseže 90 odstotkov svoje velikosti, zato je to že mogoče,« pojasni Kroflič in razloži, da so tehnike sicer različne, vse pa temeljijo na oslabitvi hrustanca bodisi na sprednji ali zadnji strani. Hrustanec, ki je elastičen, postavijo v novo pozicijo. Kroflič pove, da je operativni poseg tehnično enostaven, a ima svoje zakonitosti, saj je uhelj elastični hrustanec in če si nepreviden, so lahko komplikacije tudi resnejše. Paziti je treba, da ni kakšnih udarcev z žogo v času celjenja, približno dva meseca, dokler ne odstranijo šivov, ki držijo uho v novi poziciji. Otroci morajo v bolnišnici po takšnem posegu, ki se ga prvič vedno opravi v popolni anesteziji, morebitne nadaljnje korekcije pa tudi v lokalni, ostati vsaj tri dni.
